Cvetka Selšek: Delovanje slabe banke bo najbrž treba podaljšati

Preden bodo izvršili prvi prenos slabih posojil na slabo banko, mora biti njen notranji ustroj popolnoma pripravljen, opozarja Cvetka Selšek, predsednica upravnega odbora SKB banke. "Zelo poudarjam, da bodo morali zaposleni tisti trenutek, ko bo prenos izvršen, vedeti, kaj bodo počeli s slabim portfeljem. Ne smemo izgubljati časa." V desetih naših bankah prav zdaj izvajajo stresne teste, od katerih bo med drugim odvisno, katera posojila bodo prenesena na slabo banko. Lahko bralcem pojasnite, kako jih izvajajo? Stresni test pomeni, da nekdo pripravi predpostavke nepredvidenih dogodkov, ki bi negativno vplivali na funkcioniranje finančnega sistema. Recimo, če se zgodi pomemben upad cen nepremičnin (na primer za 30, 40 ali 50 odstotkov), kaj bi to pomenilo za delovanje bančnega sistema. Ali pa, če kriza zajame eno vejo industrije, ali bi to pomenilo težavo tudi za finančni sistem. Če se takšna predpostavka uresniči, to pomeni, da ta industrija ne bo več sposobna odplačevati posojil, toliko in toliko posojil bo torej postalo slabih. Kaj natančno torej banke, država in državljani izvemo iz rezultatov stresnih testov? Iz rezultata stresnih testov izvemo, ali imajo banke dovolj kapitala, da lahko same prebrodijo takšno krizo (če bi se uresničile predpostavke). Če ga nimajo, jih je treba dokapitalizirati. Bi lahko slabe terjatve po vašem mnenju prenesli na slabo banko tudi brez stresnih testov? Seveda. Gre za dva ločena procesa. Vendar bi lahko bila povezana, če metodologija stresnih testov predvideva tudi takšne predpostavke, ki so se v Sloveniji zdaj že uresničile ali pa smo blizu tega, da se uresničijo. V tem primeru bi lahko bil prenos portfeljev iz določene panoge obsežnejši. Vendar ne smemo pozabiti, da se na slabo banko prenašajo le tako imenovana slaba posojila. Tistih, ki se redno odplačujejo, ni mogoče prenašati. V vsakem primeru je oportuno počakati na rezultate stresnih testov, ker bodo pomembno vplivali na višino zahtevane kapitalske ustreznosti bank. Jasno pa mora biti, da vsa slaba posojila ne bodo šla na slabo banko, banke bodo v vsakem primeru potrebovale oddelek za upravljanje s problematičnimi naložbami, to je preprosto del življenja vsake banke. Kakšne rezultate stresnih testov v bankah pričakujete? Ne poznam predpostavk in ne želim špekulirati. Kot veste, SKB banka tudi ni vključena v ta proces. Kaj bo najpomembneje po tem, ko bodo znani rezultati testov? Notranji ustroj slabe banke mora biti popolnoma pripravljen, preden bodo izvršili prvi prenos. To zelo poudarjam, zaposleni bodo tisti trenutek, ko bo prenos izvršen, morali vedeti, kaj bodo počeli s slabim portfeljem. Ne smemo izgubljati časa.

Slaba banka ima rok trajanja določen do konca leta 2017. Bo to dovolj časa za vse slabe terjatve, ki bodo prešle nanjo? Če bo slabega portfelja veliko, je treba resno razmisliti, da bi slabi banki podaljšali ročnost, sicer vseh slabih posojil ne bo mogoče rešiti v času, ki je predviden za delovanje banke. Ko je nastala ideja o slabi banki, se je ta rok zdel primeren. Ker pa v Sloveniji med idejo in realizacijo vedno mine veliko časa, bo najbrž treba delovanje slabe banke podaljšati. Sama sploh ne bi določila časovne meje, ker mislim, da je treba pozorno spremljati ekonomiko poslovanja slabe banke. Dokler se vidi, da je primerno in ustrezno, da se v določeni časovnici odprodaja izvaja tako, da se doseže optimalna cena, tako dolgo mora slaba banka delati. Nadzor bo ključen. Slediti je treba izključno cilju povrnitve davkoplačevalskega denarja. Nevarnost, da bi predolgo čakali, stroški poslovanja pa bi pojedli velik del prihodkov, je ogromna.

Poudarjate potrebo po strogem nadzoru nad delovanjem slabe banke. Tudi nadzoru javnosti … Nadzor delovanja mora biti strog, strogo mora biti vzpodbujanje k akciji. Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da če ljudi, ki se ukvarjajo s slabimi primeri, ves čas ne spodbujaš, mirno preteče leto, pa ni nič narejenega. To pa zato, ker nikoli ni primeren čas, da bi se kaj naredilo. Potrebni so izkušeni ljudje, ki vedo, kako se upravlja s slabim portfeljem. Takoj ko bo slaba banka začela upravljati prenesene terjatve, bi morala javnost pozorno spremljati, kako se izvaja dezinvestiranje iz slabe banke navzven. Sicer pa v prenosu lastnine ne vidim toliko težav, ker jemljemo portfelje iz državnih bank in jih dajemo v državno slabo banko. Država tukaj ne bo nič izgubila. Če bi iz zasebne banke dali v državno, potem bi bila okrog vrednotenja težka razprava. Ker tega ni, je nekoliko lažje. Lastnik je nazadnje isti in cilj je en sam, to je čim manj davkoplačevalskega denarja, ko bo ves proces končan in bomo čez nekaj let pod črto delali končno bilanco takšne operacije.

Svojo vlogo ima tudi gospodarstvo … Če v gospodarstvu ne bo enakega očiščenja v vsakem podjetju posebej, očiščene banke še dolgo ne bodo mogle normalno delovati. Banke imamo zelo stroge kriterije za podeljevanje posojil, tudi regulativa je vedno strožja in se še zaostruje. Bilance podjetij so preobremenjene in če jih ne prečistimo, tudi banke ne bodo mogle normalno delovati. To opozorilo je nadvse resno. Vsak se mora zavedati dejstva, da mora začeti čiščenje pri sebi, to velja tako za male podjetnike kot za srednja in velika podjetja.

Pa se gospodarstveniki zavedajo svoje odgovornosti v tem procesu? To je slovenska težava. Naša glavna težava je kapital, njegovo delovanje. Domači kapital ne zna delovati, tujega se branimo, zato ga je premalo, da bi se lahko širše prevzele njegove dobre prakse. Seveda se zna zgoditi, da pride v težave, ampak te potem hitro rešujejo. Na primer tudi tuje banke pri nas in v drugih državah so zašle v težave. Avstrija, na primer, ima zelo veliko težav, ampak poglejte, kako so hitro so se odzvali. Ko je Volksbank zašla v težave, je hitro prodala vso svojo mednarodno mrežo in dobili smo Sberbanko. Hypo banka je opravila čistko, slabo aktivo je prenesla v Avstrijo, tukaj pa imamo zdaj zdravo banko, ki je naprodaj z vso mrežo na Balkanu. To so akcije, ki kažejo, da niso čakali zunanjih rešitev, ampak so ukrepali sami.