V Luksemburgu radi poskakujejo

Luksemburžani so ponosni na svoje poskakovanje. Vsako leto na torek po binkoštnem ponedeljku v kraju Echternach priredijo veliko procesijo, na kateri poskakuje okoli deset tisoč plesalcev. V procesiji slavijo Svetega Willibrorda, zaščitnika Beneluksa, poskakovanje pa je del tradicionalnega plesa, ki ga plešejo na glasbo, podobno polki. Procesijo si vsako leto ogleda kakšnih 40 tisoč ljudi.

Ni sicer jasno, kdaj se je začela tradicija, gotovo pa izvira iz srednjega veka. Katoliška cerkev je poskakovanje razumela kot ostanek poganskih ritualov in ga večkrat prepovedala. "Cerkev je bila nezaupljiva, ker je to bil dogodek, ki so ga ljudje priredili za druge ljudi," je za BBC dejal Theo Peporte, tiskovni predstavnik luksemburške Katoliške cerkve: "Niso bili prepričani, ali ples izhaja iz ljudskih plesov ali iz poganskega obredja."

Luksemburžani se niso menili za prepoved in so stoletja nemoteno poskakovali. Trdijo, da sta njihova kultura in narod preživela tudi zaradi take tradicije, ki se je ohranila stoletja, čeprav so bili večino časa pod nadvlado sosednjih narodov, Francozov in Nemcev. "Cerkev je na koncu razumela, da mora poskakovanje vzeti resno, da je to oblika fizične molitve in meditacije. Dandanes luksemburški nadškof celo vodi procesijo," je razložil Peporte.

Poskok levo, poskok desno Procesija se začne zgodaj zjutraj na dvorišču samostana, ki ga je leta 698 ustanovil Sveti Willibrord. Plesalci, razvrščeni v vrste po pet, se počasi pomikajo proti središču mesta. Večina jih je oblečenih v preproste bele obleke, narodne noše in razkošne obleke so prepovedane. Prav tako ni dovoljeno ploskanje, na kar obiskovalce opozarjajo v posebnih prospektih. Pihalni orkester nenehno igra isto melodijo, procesija pa se konča nekaj ur pozneje ob grobnici svetnika v katedrali.

Ples je preprost: majhen poskok na levo, majhen poskok na desno in skok naprej. "Naučite se ga lahko v desetih sekundah," je dejal Peporte: "Težje pa se je naučiti tega, da poskakujete usklajeno z drugimi plesalci." Ti si pri tem pomagajo z robčkom – plesalci v isti vrsti se držijo za kos tkanine, da so med seboj povezani in poskakujejo usklajeno.

Od prepovedi do zaščite Procesijo so skušali prepovedati tudi nacisti, a so jo med vojno skrivoma organizirali znotraj samostana. Takoj ko so nacisti odšli, so prebivalci organizirali procesijo, čeprav je bilo mesto v ruševinah. S tem so najbolje izrazili luksemburški nacionalni moto, ki se glasi: "Želimo ostati to, kar smo."

Tudi zato si je društvo, ki organizira procesijo, prizadevalo, da bi ples in procesijo vpisali na Unescov seznam nematerialne dediščine. To se je končno zgodilo leta 2010. "Tako bo morala vlada vedno skrbeti, da bo procesija in da na dan procesije otroci ne bodo imeli pouka, tako da se bo tradicija lahko prenašala naprej," je zadovoljen Pierre Kauthen, predsednik Willibrordovega društva, ki organizira procesijo.

"Smo majhna država in narod in nimamo mnogo tradicij, ki bi nas povezovale," je opozoril Xavier Bettel, župan mesta Luksemburg: "Imamo svoj jezik in poskakovanje. Zato je pomembno, da se ta tradicija ohrani."