Živa knjižnica je projekt, ki vsakemu, ki prestopi njen prag, omogoča, da spozna osebo, ki je morda v življenju nikoli ne bi, in ji zastavi vprašanje, ki si ji ga verjetno nikoli ne bi upal, s tem pa podira stereotipne predstave, ki smo si jih ustvarili o določenih ljudeh. Nazadnje so jo gostili v Kranju, kjer je v Mestni knjižnici gostovalo 31 živih knjig, ki si jih je izposodilo skoraj 200 ljudi.
Projekt Živa knjižnica, v kateri si lahko "izposodiš" ljudi iz marginaliziranih ali družbeno ogroženih skupin, ter ljudi, do katerih pogosto gojimo stereotipne predstave, je leta 2000 zaživel na Danskem. Sedem let pozneje so jo člani Informacijskega centra Legebitra zasadili tudi na slovenskih tleh.
Bralci, polni vprašanj; knjige, polne zgodb.
Živo knjižnico, ki deluje tako kot klasična, kar pomeni, da se najprej vpišeš na seznam, pobrskaš po knjižnem katalogu, si izposodiš gradivo in ga po določenem roku (v tem primeru je to pol ure) vrneš in prepustiš naslednjemu bralcu.
Teja je preživela hudo prometno nesrečo, izkusila klinično smrt, o tem napisala knjigo in živi polno življenje.
Glavna razlika med klasično in živo izposojevalnico knjig je v tem, da si bralci Žive knjižnice izposojajo žive ljudi, ki sami pripovedujejo svojo zgodbo.
Spregovorijo o razlogih, ki so na primer ozdravljenega alkoholika vodili v popivanje, odvisnika pripeljali do "šusa", ki mu je spremenil življenje, sestro iz samostana, ki je ljubezen do moškega zamenjala za ljubezen do boga, rejnico, ki se je odločila za vzgajanje tujih otrok, in podobno.
V Sloveniji so jo prvič izvedli v Mariboru, nazadnje pa se je ustavila tudi v Kranju. Doživela je izjemen odziv, rekordno udeležbo in željo po še.
Anže Bertoncelj, ki je skoordiniral Živo knjižnico v Radovljici in v Kranju, si prizadeva, da bi jo pripeljal tudi med srednješolce.
Kranjsko in pred tem še radovljiško Živo knjižnico je koordiniral Anže Bertoncelj, socialni delavec, ki smo ga na SiolNET. predstavili že v prispevku o Reintegracijskem centru za ozdravljene odvisnike v Pristavi. Nad udeležbo kranjskih bralcev in odzivom živih knjig je bil izjemno navdušen.
V Živi knjižnici je mogoče srečati ljudi, do katerih bi v vsakdanjem življenju morda težko pristopili.
"Namen Žive knjižnice je poleg podiranja stereotipov predvsem to, da ljudem omogočimo možnost pogovora z ljudmi iz najrazličnejših skupin. Gre za pogovor brez ovir. Morda se sliši smešno, a to je najbolj učinkovito. In zanimivo je, da morajo nekateri prestopiti prag Žive knjižnice, da bi si upali pristopiti do temnopolte osebe, do geja, do transseksualne osebe ali katerekoli druge, ki jo redko srečajo, in jo vprašati, kar jih zanima. To so res pogovori hard core," ocenjuje Bertoncelj.
Žive knjige brez dlake na jeziku odgovarjajo na vprašanja bralcev.
V Kranju si je bilo mogoče izposoditi 31 knjig, od ozdravljenega alkoholika do nune, rejnice, strokovnjaka za pasje vedenje, ozdravljenega odvisnika, osebe, ki je preživela prometno nesrečo in klinično smrt, do taboriščnika iz Dachaua in taboriščnice iz Auschwitza, geja, lezbijke, vojne sirote, transseksualne osebe, rejnice in tako naprej.
Sestra Aleša iz samostana v Kranju prav gotovo ni tipična predstavnica nun. Skrbi za njihovo spletno stran, aktivna je na Facebooku, rada fotografira in pleza. Celibat je ocenila kot zahteven, a pravilen, saj se le tako lahko v popolnosti razdaja za Boga, na vprašanje, kako je v nebesih, pa pravi: Ne vem, kako je, sem pa prepričana, da tam gojijo dobre medčloveške odnose. Ti so najbolj pomembni.
"Knjige se zavedajo, kakšna je njihova vloga in brez dlake na jeziku odgovarjajo na vprašanja bralcev. Mislim, da jih vprašajo marsikaj, česar si v realnem življenju ne bi upali," je povedal Bertoncelj, ki si prizadeva, da bi Živo knjižnico pripeljal tudi med srednješolce.
Nekdanja taboriščnica iz Auschwitza je svojo pripoved podprla tudi s fotografijiami.
"Mladi so še bolj odprti v teh vprašanjih in bolj dovzetni. Dogovori že potekajo v srednji šoli v Radovljici, kamor bi rad pripeljal žive knjige s področja motenj hranjenja, odvisnika, taboriščnika, morda migranta, skratka osebe oziroma knjige o temah, ki jih mladi morajo slišati."
Gospod Drago iz Ribnice se tudi po več kot 70 letih spominja dne, ko se je po dveh letih kalvarije v taborišču Dachauu vrnil domov. Kako se je odzvala mama, nas je zanimalo. Presenečeno, saj dve leti ni vedela, kje sem in kako sem.
V Kranju je bilo, kot rečeno, na voljo 31 živih knjig. V štirih urah je bilo registriranih 154 izposoj, s tem, da so si nekatere knjige izposojali po dve osebi naenkrat, vpisanih bralcev je bilo okrog 200. Vsak si je lahko izposodil štiri knjige in se z njo pogovarjal pol ure. Običajno je debato mogoče podaljšati za dodatnih 15 minut, a zaradi izjemnega zanimanja in velike gneče to tokrat ni bilo mogoče.
V pravilniku Žive knjižnice je zapisano, da se v primeru, da je bralec do knjige žaljiv, ta lahko umakne, a razen enega incidenta, ko je nekdo ozmerjal geja, takih primerov ne beležijo.
Med knjigami je bil tudi duhovnik redovnik, ki je bil v soboto neprestano izposojen.
• izpostaviti stereotipe in predsodke, značilne za slovensko družbo, in njihove negativne posledice,
• omogočiti oseben stik z različnostjo v varnem prostoru,
• ozaveščati o položaju družbeno stigmatiziranih skupin,
• spodbujati dialog, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic,
• problematizirati in izpostaviti vsakdanjo realnost pripadnic in pripadnikov družbeno stigmatiziranih skupin (ženske, Romi, istospolno usmerjeni …) in
• spodbujati konstruktiven ter produktiven dialog med različnimi partnerji, ki sestavljajo civilno družbo.
Komentarji
Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.