Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Četrtek,
27. 12. 2012,
9.58

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Četrtek, 27. 12. 2012, 9.58

8 let

Kitajske zgodbe: Božič (VIDEO)

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
Rimskokatoliška cerkev na Kitajskem, imenovana Tianzhu jiao (天主教), kar v dobesednem prevodu pomeni religija boga v nebesih, ima na Kitajskem dolgo in zapleteno zgodovino.

Začetki krščanstva na Kitajskem segajo že v začetek 7. stoletja, vendar je šele v času dinastije Čing, ki je vladala med letoma 1644 in 1912, postala katoliška vera na Kitajskem trdno uveljavljena.

Komaj konec 19. stoletja so misijonarji krščansko vero prinesli v mesto Dali, ki leži v goratem severozahodnem delu province Junan. Dali je bila antična prestolnica kraljestva Nanzhao, ki je imelo svoj višek v 8. in 9. stoletju našega štetja, in pozneje prestolnica kraljestva Dali med 10. in 13. stoletjem. Dali je ena izmed najbolj obiskanih turističnih točk na Kitajskem, poleg tega pa je znana po različnih izdelkih iz marmorja, ki se mu v mandarinščini reče Dalijev kamen – Dali Shi (大理石 ).

Pred revolucijo leta 1949 je dalijska škofija štela okoli sto cerkva in osem škofijskih gimnazij, v njej je delovalo okoli 40 duhovnikov in več kot sto nun. Kmalu po revoluciji pa so tuje duhovnike začeli pošiljati nazaj domov oziroma s Kitajske, cerkveno lastnino pa je zasedla kitajska vlada. Med kulturno revolucijo so tako katolike kot druge religije preganjali, zato je bila tudi dalijska škofija primorana v zaprtje. Konec petdesetih let 20. stoletja se je odnos do krščanska in drugih religij izboljšal in kitajska vlada je ustanovila Kitajsko patriotsko katoliško asociacijo, ki zavrača avtoriteto Vatikana in lahko imenuje svoje škofe. V osemdesetih letih 20. stoletja je tudi škofija v Daliju spet začela delovati. Trenutno je v škofiji le še 32 cerkva in kapelic, kjer služijo le trije duhovniki, ki poskušajo spet vzpostaviti krščansko skupnost. Celotna škofija, ki pokriva osem avtonomnih regij, šteje okoli 50 tisoč vernikov, ki večinoma živijo v najbolj hladnih in težko dostopnih hribovitih področjih Junana. Na teh področjih vladajo težke vremenske razmere, šolstvo in ekonomija pa sta slabo razvita.

Cerkev v Daliju je edinstvena zaradi svojega stilskega eklekticizma. V njej se mešata lokalni stil arhitekture Bai in poslikave, značilne za evropske cerkve. Najprej smo se sprehodili skozi glavna vrata, tem sledijo druga vrata, ki so tudi fasada cerkve. Na vrhu te tradicionalno kitajske stavbe se sveti zlati križ, znotraj prostora, ki je pobarvan v modro, se bleščijo rdeči stebri, za oltarjem pa je napis v kitajskih pismenkah: katolicizem je ljubezen.

Dandanes je katolištvo na Kitajskem večinoma vezano na provinco Junan, ki je že zaradi velike večine manjšin, ki tukaj živijo, veliko bolj odprta in tolerantna kot druge kitajske province. Kristjani prihajajo tako iz večinskega ljudstva Han kot iz okoliških manjšin, kot so Yi, Miao ali Lisu. V božičnem času praznujejo tako kristjani kot nekristjani, vsak na svoj način. Po cerkvah se vrstijo maše, lokali in trgovine so praznično okrašeni, del tradicije pa vse bolj postaja tudi množično ulično zasipavanje z umetnim snegom.

Ne spreglejte