Kako nevarna je metoda, s katero bi pridobivali plin v Prekmurju?

Tako imenovani "Fracking" je postopek hidravličnega lomljenja kamnin z visokim pritiskom vode, ki ji je dodana mineralna snov (pesek ali keramične kroglice) ter majhen delež kemikalij. Voda pod pritiskom poviša poroznost kamnin, ki je potrebna za uspešnejše črpanje plina. Kot pojasnjuje naš sogovornik, geolog Miloš Markič, gre za metodo, ki je stara že dobrih 65 let, uporabljali pa so jo tudi že v Petišovcih, kjer želijo zdaj to metodo nadaljevati, saj bi lahko pripomogla k izboljšanju gospodarskega položaja tega območja. A glas so povzdignili nekateri prebivalci in okoljevarstveniki, saj naj bi šlo za sporno ter okolju in ljudem nevarno metodo.

Za kako nevarno metodo gre, kakšni so podatki in razlogi za in proti, sta predstavila predsednik Alpe Adria Green Vojko Bernard in dr. Miloš Markič z Geološkega zavoda Slovenije.

Glede hidravličnega lomljenja nekako obstajata dve glavni veji. Na eni strani so predvsem okoljevarstveniki, ki tej obliki pridobivanja nafte in plina nasprotujejo, na drugi pa so med drugim tudi gospodarstveniki, ki jo podpirajo. Kakšno je vaše stališče do te metode in njene uporabe v Prekmurju? Vojko Bernard: Alpe Adria Green temu projektu nasprotuje, ker niti na evropski ravni, še manj pa v Sloveniji, ni relevantnih zakonskih podlag, ki bi zagotovile okoljevarstvene in varstvene zahteve, da bi v Prekmurju pridobivali plin s fracking metodo.

V Evropi je že nekaj držav sprejelo prepoved pridobivanja plina s fracking metodo. V Angliji, od koder prihaja investitor za pridobivanje plina po tej metodi, pa še razpravljajo o tem, da bi to tehnologijo prepovedali.

Miloš Markič: Hidravlično lomljenje (hidravlično frakturiranje) je metoda, ki je znana že dobrih 65 let, od okoli leta 1950 dalje. V Petišovcih je bila prvič uporabljena leta 1956 in nato so do danes izvedli že več kot 25 frakturiranj, brez ugotovljenih negativnih posledic v okolju.

Frakturiranje se ne uporablja le pri pridobivanju ogljikovodikov, temveč tudi v geotermiji in ponekod celo za pridobivanje podzemnih vodá. Frakturiranje je metoda, s katero z visokim pritiskom vode umetno razdrobimo kamnino, ki je nosilec npr. ogljikovodikov. Teoretično je vplivnost razpok do 600 metrov, praktično znatno manj. Tolikšna mora biti tudi najmanj oddaljenost do vodonosnikov. V Petišovcih so nekajmetrske plinonosne plasti omejene z neprepustnimi plastmi (laporji, gline), ki še dodatno preprečujejo vertikalno širjenje razpok.

V Petišovcih so zadnjih 5 lomljenj izvedli v vrtinah Pg-10 in Pg-11A leta 2011, in sicer v globinah več kot 3000 metrov. To so bili enodnevni dogodki. Za frakturiranje se uporablja voda, v primeru Petišovcev je bila to voda iz vodovoda, in sicer v količinah pod 350 m3 na eno lomljenje. Vodi je dodano mineralno sredstvo, to je kremenov pesek ali keramične kroglice, kar ni problematično. Vodi je dodano nekaj odstotkov soli (KCl), kar ni škodljivo, in okoli 1 odstotek kemikalij, ki imajo vsaka svoj opisni varnostni list in so v vodi močno razredčene.

Kakšen je vaš pogled na to temo z okoljskega vidika? Kakšne so prednosti in slabosti? Vojko Bernard: AAG meni, da ima ta projekt neposredni vpliv na varnost. Vplivi na okolje, naravo ter zdravje ljudi: - poraba pokrajine, ker naprava potrebuje prostor za tehnično opremo, skladiščenje tekočine in cestni dostop za dostavo. - Onesnaženje zraka in onesnaženje s hrupom, saj stroje poganjajo motorji z notranjim izgorevanjem, škodljive snovi iz tekočin (tudi iz odpadne vode) lahko izhlapevajo v zrak. - Pri kvarih lahko plin iz vrtin preide neposredno v zrak. Metan, ki je več kot 10-krat bolj toplogreden plin kot CO2 in drugi plini ter drugi toplogredni in strupeni plini. - Voda, tudi pitna, se lahko onesnaži s kemikalijami iz procesa lomljenja, pa tudi z odpadno vodo iz odlagališč. Možne prenosne poti v podzemne in površinske vode so lahko nesreče pri prevozu s tovornjaki, puščanje zbiralnih linij, bazenov za odpadno vodo, kompresorjev itd., poškodbe cementiranja in plaščev ali preprosto nenadzorovani podzemni tokovi skozi umetne ali naravne razpoke v formacijah. Podzemske vode prej ko slej pritečejo na površje, pri tem obstaja nevarnost, da bo ta prišla brez kontrole v vodovodne sisteme. - Onesnaženje zajetij pitne vode z metanom - pridobivanje plina je vezano na veliko porabo vode, kemikalij - kemični dodatki vključujejo strupene, alergene, mutagene in rakotvorne snovi. - Kratka življenjska doba vrtin. Zato jih je treba vedno znova vrtati na drugih lokacijah. Kje? - Potresi, ki jih sproži proces hidravličnega lomljenja ali vbrizgavanje odpadne vode. - Sprostitev radioaktivnih delcev iz podzemlja. - Možni so vplivi na biotsko raznovrstnost.

Miloš Markič: Pri hidravličnem frakturiranju mora biti opremljenost same vrtine ter materiali, iz katerih je vrtina izdelana, kar se da kakovostni. Tako opremo trg vsekakor nudi, moramo pa seveda biti pozorni, da je res uporabljena, saj je ta oprema draga. Dela morajo biti ustrezno projektirana, izvajana, spremljana, kontrolirana in dokumentirana.

Za izvedbo mora biti predhodno izdelana študija o vplivih na okolje. Ta je bila za Petišovce tudi že narejena (za vrtini Pg-10 in Pg11A), čeprav za tako majhne količine črpanja plina (pod 500.000 m3 dnevno) po Uredbi o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, (Uradni list RS, št. 78/06 – vključno z vsemi spremembami in dopolnitvami) niti ni bila potrebna. V Sloveniji se na področju rudarstva, tudi naftnega in geotermalnega rudarstva, vsekakor že tradicionalno držimo visokih standardov projektiranja, izvajanja del, nadzora, kakor tudi okoljevarstva (skupaj z rekultivacijo prizadetih površin) in zagotavljanja visoke stopnje varnosti pri izvedbi del.

V Petišovcih gre za majhno plinsko polje (7 krat 2 km), kakršnih pa je v Panonskem bazenu cela vrsta. Tako se tudi okoljski vplivi ne morejo šteti kot veliki. Tveganja niso večja kot na primer pri izkoriščanju geotermalne energije ali črpanju termomineralnih vodá v SV Sloveniji, s čimer imamo dolgoletne izkušnje.

Frakturiranje v Petišovcih bi potekalo v globinah od 2500 m navzdol, medtem ko glavni termomineralni vodonosniki segajo na tem (antiformnem) območju do globine okoli 1500 m. Vmes je torej 1000 m kamnin (v primeru vrtin Pg10 in 11A skoraj 2000 m), pri čemer je znaten delež neprepustnih (izolacijskih), ki onemogočajo povezave med "globokim" plinom in gospodarsko pomembnimi vodami. Za pitne vode, ki so v prodnih zasipih do globine okoli 20 m, pa je verjetno veliko večje vprašanje onesnaževanje s površine kot pa iz prej omenjenih 2- in tritisočmetrskih globin.

Vodo, ki jo po vtiskanju dobimo nazaj na površino ("flowback"), ustrezno analiziramo in jo po možnosti vračamo nazaj v ustrezno geološko formacijo, ali pa jo tretiramo kot odpadno vodo z ustrezno obdelavo čiščenja in odvajanja v naravni vodni krog.

Kakšen je vaš pogled na to temo z gospodarskega vidika? Kakšne so prednosti in slabosti? Vojko Bernard: Iz pogleda gospodarstva ne bi bilo nobenih težav, če ne bilo pridobivanje plina, v kolikor bi na tem področju namesto plina pridobivali v upoščenih vrtinah geometralno energijo, ki je iz okoljevarstvenega vidika čista energija. Poleg tega pa bi na upoščenih poljih lahko namestili fotovoltaične celice.

Miloš Markič: V Petišovcih poteka proizvodnja plina in nafte od leta 1943 dalje. Do danes je bilo izvrtanih več kot 160 vrtin. Nafta je bila vezana predvsem na višje ležeče sloje, v globljih pa nastopa v večji meri plin. Znatno proizvodnjo plina so dosegali v 80. letih prejšnjega stoletja, okoli 30 milijonov m3 letno, kar je predstavljalo okoli tretjino porabe plina v gospodinjstvih. Slovenija sicer porabi letno dobro milijardo m3 plina, je pa po porabi plina pod povprečjem EU. Zdaj ocenjeni viri ("in-place reserves") plina v Petišovcih znašajo 13 milijard m3. Po zdajšnjih ocenah bi bilo gospodarsko sprejemljivo že črpanje med 50 in 80 milijoni m3 letno in proizvedeni plin bi bil uporaben zlasti v lendavskem prostoru, do neke mere tudi širše v SV Sloveniji. Predvideva se, da bi lahko proizvodnja plina dosegla okoli 10 odstotkov celotne porabe plina.

Morebitno pridobivanje plina v Petišovcih gre v kontekst širše izrabe geoenergetskih virov tega dela Slovenije, predvsem skupaj z geotermijo, kjer se že desetletja dosegajo lepi uspehi (ogrevanje, kmetijstvo, rastlinjaki, terme). Poleg tega bo ta dejavnost tudi prispevala k razjasnitvi nekaterih drugih vprašanj, na primer možnosti skladiščenja uvoženega plina (v Sloveniji nimamo podzemnih skladišč za uvoženi plin, kot ga imajo vse sosednje dežele), možnosti vtiskanja in shranjevanja CO2 v opuščena naftna in plinska nahajališča ter spodbujenega iztiskanja nafte in plina ("enhanced gas recovery").

Kakšne, menite, da bodo posledice, če zmaga "nasprotna" stran? Vojko Bernard: Posledice, ki smo jih že prej navedli, bo v glavnem nosilo tam živeče prebivalstvo ter v globalnem celotno podnebje na zemlji, saj se bo tudi zaradi njih podnebje hitreje spreminjalo kot sicer.

Miloš Markič: Rezultat bo nepridobivanje plina, posredno pa tudi zastoj tovrstnih raziskav, ki niso pomembne le za pridobivanje plina, temveč tudi za reševanje nekaterih drugih vprašanj (skladiščenje uvoženega plina, skladiščenje CO2, delno tudi geotermije). Posledice bo čutilo predvsem lokalno gospodarstvo, ki bo prikrajšano za gospodarsko rast in napredek.

Kako v tej razpravi vidite vlogo državljank in državljanov? Kakšna bi ta morala biti, če sploh? Vojko Bernard:Lastniki take dobičkonosne industrije, ki jih zaradi prihodkov od davkov krijejo tudi državni organi, nimajo interesa, da bi bili državljani in državljanke polno obveščeni, kaj ta projekt pomeni za njihovo zdravje, naravo in okolje.

Po AAHUSKI konvenciji, bi moralo biti tam živeče prebivalstvo celovito obveščeno, kakšne negativne in pozitivne vplive bo povzročilo delovanje naprave s tako tehnologijo, ne pa da osnovne pozitivne informacije objavijo na spletni strani in jih razglašajo v oglasih, negativne vplive pa preskočijo.

Miloš Markič: Vloga državljanov in državljank je ključna. Argumentirano imajo pravico biti seznanjeni s celotnim procesom pridobivanja plina in morebitnimi posledicami. Na svoja vprašanja imajo pravico dobiti ustrezne utemeljene odgovore. V EU deželah velja, da je za nekonvencionalno pridobivanje plina malodane nujno doseči soglasje lokalne skupnosti, podobno, kot to velja za druge energetske in mineralne surovine. Seveda pa se je treba pri vseh postopkih držati tudi merodajne zakonodaje (rudarske, okoljevarstvene, o vodah, o zdravju itd).