Intervju: Neža Maurer

Kakšne so bile vaše prve misli, ko ste zaslišali svoje ime za Slovenko leta? Aplavz je bil huronski, občinstvo je stalo. Nikdar še nisem doživela česa takega, tudi če nas je bilo mnogo književnikov skupaj in če smo imeli res dober literarni nastop. Tudi sama, ko sem nastopala po državah nekdanje Jugoslavije, se ne spominjam česa takega. Bilo je tako izjemno, da me je k sreči spravilo čez rob, da nisem več mislila, da je to namenjeno meni. Nenadoma sem postala povsem mirna in sem se lahko zahvalila. Šele zdaj počasi prihaja za mano, da so to priznanje izrekali meni. Zdaj verjamem, tudi zato, ker toliko kličejo. Kaj vam o Slovencih pove dejstvo, da so za Slovenko leta izbrali žensko, ki piše pesmi? Že večkrat so mi na nastopih drugi povedali, da so jim te pesmi blizu, medtem ko med književniki nimam najbolj srečne roke ali glasu oziroma pišem verze, ker se jim zdijo preveč preprosti. Moj vzor sta dva tuja pesnika. Eden je Francoz Paul Eluard, ki v glavnem piše ljubezenske pesmi. Ljubezen je po njegovem bistvo človekove moči in volje do življenja, veselja. Drugi je Perzijec Mirza Šafi, ki tudi piše zelo razumljive in preproste pesmi, zelo modre. Če je on po 500 letih še vedno aktualen, še vedno ga prevajajo, zakaj potem jaz ne bi smela ali mogla pisati tako. Ne želim si le pisati pesmi in biti »pesnica«, ampak želim, da bi ljudje imeli nekaj od tega, ker tudi pri meni ne nastajajo kot za šalo, ampak nastajajo iz mojih doživetij, največ pa iz čustvenega dela. Odzivam se na soljudi, na družbena dogajanja. Ena mojih zbirk ima naslov Drevo spoznanja, druga recimo Litanije za mir. Meni ni vseeno, kaj bo z ljudmi.

Vaše pesmi so tako preproste in močne hkrati, precizne, take, da bi jih zdravniki morali predpisovati v majhnih odmerkih. Od kod črpate pogum, da bralcem dajete toliko sebe, da se jim toliko odprete?

Priznam, da nisem vedela, da sem tako drugačna v tem svojem pogumu. Včasih rečem kaj, zaradi česar si škodujem. Imam srečo, da se zaradi tega nisem preveč obremenjevala. Ob prvih razkritjih v ljubezenskih pesmih, ki so izšle v prilogah Ljudske pravice ali Poročevalca, sem zjutraj v službi slišala marsikatero bridko.

Kakšni so bili torej odzivi? Spomnim se nekega mladega moškega, ki je kar obstal pred mano. Vprašala sem ga, če mu lahko kako pomagam, in potem, če je že prebral pesem. Jo je in sem mu rekla, da naj kar nadaljuje svojo pot. Gre za prizore. Bila sem zelo napredna za takratni čas. Zdaj mi tudi kakšna starejša kolegica pove, da so me sicer imeli radi, ampak da sem se jim zdela čudna, in sicer ker se nisem ozirala na družinska in družbena pravila. Ko sem leta 1946 prišla s podeželja, iz Savinjske doline v Ljubljano, nisem vedela, kaj je to kavarna. Malo so mi jo opisali in dodali, da tja ne morem iti sama. Tega nisem razumela, pa sem šla – v Union, pa v Slon, in nihče mi ni nič rekel, ne naredil.

Ali so bile vaše prve pesmi tudi rezultat tega »kulturnega šoka«, ko ste prišli v Ljubljano? Verjetno tudi, saj je bil to povsem drug svet. Najdaljše potovanje je bilo potem v času učiteljišča v Bosno, kamor smo hodili na delovne akcije. Joj, kakšna daljava. Mama je živela še na podeželju in sosedje me niso razumeli, zakaj grem, kaj sem tam izgubila. »Delo iščem.« – »Ja, saj tudi tukaj ga je dovolj.«

Kako se človek nauči prepoznavati in zapisati najgloblje občutke in čustva?

Precej osnovnih idej pride ponoči. Se zbudiš in nenadoma ti je jasno. Vsak človek veliko doživlja skozi dan, vendar se tuhtanju ne posveča vsak. Potem sem videla, da če isti trenutek ne vstanem in ne vzamem svetilke in ne zabeležim, potem misel izgine, kot da je nikoli ni bilo. Voda prinesla, voda odnesla – čas prinesel, čas odnesel. Tega je bilo zares škoda, zato sem se naučila pisati v temi. Vedno imam pripravljena zvezek in pisalo, brez tega ne grem nikamor. Naučila sem se, da v temi ne smem delati presledkov med besedami, ne smem kombinirati šumnikov in pik. Pa sem vse znala prebrati.

Kakšno barvo imajo potem te pesmi zjutraj? Zjutraj jih ne berem, ampak šele naslednji večer. Jutro je povsem drugačno kot večer. Zjutraj je človek praktičen.

V neki pesmi pišete, da ponoči skozi odprta okna v sobo prihaja žalost. Kam se zatečete v čustveni stiski? Samo v pisanje. Razen če se je treba o katerih dejstvih s kom pogovoriti. Za to sem imela prijateljice in prijatelje, ki so me razumeli in me prenašali, kakršna sem bila. To pa ni bilo tako lahko.

Z vašim veseljem do življenja in optimističnimi očmi ste svojim prijateljem morali biti predvsem vir veselja.

Oni so moj optimizem dojeli kot družbeno nesprejemljiv. Bali so se zame. Ko sem bila še študentka, sem veliko štopala, kar takrat ni bilo sprejemljivo. Še manj pa to, da sem štopala sama. Meni se prilagajanje ni zdelo pomembno. Srečevala sem dobre ljudi, prihajalo pa je tudi do sporov. Velikokrat sem se morala zlagati. Ugotovila sem, da je treba štopati TIR-ove tovornjake, ker so imeli predpisano pot in čas, 'marš ruto'. Niso ustavljali v samoti in bili so dovolj usposobljeni.

Torej ste se tudi sami bali? Ja, zelo, bila sem zelo previdna. Ocenjevala sem voznika, ki mi je ustavil. Nisem se neumno lotevala podvigov. Bila sem zelo previdna.

Bi lahko rekli, da so spomini vaše zavetje, se vanje vračate z dobrim občutkom? O, ja. Vedno samo z dobrim občutkom, ker če hočeš na ogrlico ali pa na rožni venec napeti svoja slaba doživetja, potem se lahko podaš ali v smrt ali pa v rakovo obolenje, ker se razžreš. Bilo je ogromno hudega, in če se stvari le kolikor toliko normalno končajo, potem si je to treba zapomniti.

Kakšne spomine imate na svoje prve službe?

Naštela sem 25 selitev. Na Črnem vrhu nad Idrijo sem prvič slišala, da drevesa od mraza zares pokajo, saj je bilo minus 32 stopinj. Takrat sem že malo pisala, vendar tega nisem nikoli objavila. Moja naslednja postaja je bila Ilirska Bistrica. Tam so bili učenci strašni. Vsi starši so službovali v Italiji, zato so živeli s starimi starši, ki so jih razvajali. Bilo je divje. Enkrat so minirali šolo, v dveh letih, kolikor časa sem bila tam, sta dva dijaka naredila samomor.

Ste tam dobili trdo kožo? Ja. Čeprav sem jih imela zelo rada, bili so zelo bistri in iznajdljivi, zato je bilo najboljše kar iskreno govoriti z njimi. Bilo mi je hudo zaradi njih. Če narediš samomor pri 15, 16 letih, te je moralo nekaj do tega pripraviti. Deklica je naredila samomor, ker so ji vsi govorili, kako je počasna. Nekoč smo šli pogozdovat in posadila je najmanj smrek. Ponoči so nas učitelje zbudili, ker je šla pod vlak. Drug učenec je bil zelo bister, posebno pri fiziki. Ubil se je tako, da je vrgel žico čez daljnovod. Hudo je bilo. Tudi danes je hudo za mladino. Vendar medalja nima samo ene plati.

Prek poučevanja do novinarstva. Povsod ste spoznavali ljudi, njihova življenja. Kako so vplivali na vas? Bila sem prva urednica televizijskih šolskih oddaj, kar mi je bilo drago. Dokler je bil denar, mi je bilo tam dobro. Potem je za šolske oddaje zmanjkalo denarja in naj bi delala zabavno oddajo, tam sem pa potem pregorela. Ta izraz zdaj dobro poznate. Živci so mi sploh velikokrat v življenju popustili. Nikoli ne bi dočakala niti pokojnine, kaj šele take starosti, če me ne bi zdravniki reševali. S srcem imam stalne težave, imam prirojeno napako. Če pa si poleg tega še čustven človek, potem se pa srce izrabi.

Kako ste se lotili vzgoje svojih dveh otrok?

Zelo hitro sem ostala sama z otrokoma, saj je mož umrl zelo zgodaj. Potem sem morala biti še odločen oče. Moja mama, ki je živela z nami, je bila z njima kar malce mila, onadva pa sta bila bistra in drzna. Preživeli smo in oba sta zelo dobro prišla do svojih poklicev. Kako sem vzgajala, pa ne vem. Bila sem 'grozna' mati, to je bila oznaka zame.

Kdaj se je potem 'grozna mati' spremenila v toplo mamo? Saj to sem bila vedno. Ampak sem bila pa odločna. Če nisi, je za mladež hudo. To, kar se dogaja zdaj, je 'ubijanje' mladine, ko otroci vladajo staršem. V družinah je tako, da so otroci prepuščeni odločanju, kar pomeni, da je otrok postavljen pred težko dejstvo, ki se ga mogoče odrasli ne zavedamo. Odločanje o življenjskih stvareh je za otroke prehudo. Če si nečesa zares močno želiš, se moraš za to boriti in to te utrjuje. Ne govorim, da so razvajeni, ampak so zmedeni. Najprej ukazujejo doma, potem naj bi ukazovali v šoli. Tudi v Škofji Loki smo imeli primer, ko so se starejši učenci spravljali na šibkega. Močnejši otrok ne ve, kako boli, doma ga ne tepejo, v šoli ga nihče ne udari. Močan se bo na močnega redko spravil.

Torej je po vašem mnenju narobe, da se preveč prilagajamo otrokom? Res. Pa ne, da jim ne bi privoščila. Prišli bodo nazaj do teh ugotovitev. Veliki vzgojitelj in učitelj Benjamin Spock, ki je vzgojo postavil na glavo, je priznal, da tako ne gre. Odrasli moramo imeti odgovornost za življenje, s tem ne mislim na »starce«, kot sem jaz, ampak na odrasle v najboljših letih.

Ste bili zelo obremenjeni, ko ste bili sami mlada mamica in ste poleg vseh gospodinjskih obveznosti še pisali?

Zato sem tudi občasno zbolela zaradi živcev. Najprej sem imela operacijo na žolču, potem na želodcu, vse zaradi živcev. Zdaj je šlo na srce.

Menda se v samoti misli najbolj zgostijo. Kako ste kljub družinskemu »hrupu« lahko ustvarjali? Imela sem svojo sobo, zelo majhno, vendar z oblazinjenimi vrati, da je bilo čim tišje. Zelo nerada sem imela, da so otroci spali pri meni. Z možem niti nisva imela zakonske spalnice, saj sva rekla, da dokler imava dobre noge, lahko prideva drug k drugemu. Poleg tega je on pisal dopoldne, zjutraj – bil je urednik in novinar –, jaz pa zvečer. Od polnoči do treh zjutraj, ko sem bila že zelo utrujena, sem bila najbolj zbrana.

Ste bili res vse življenje na uspavalnih tabletah? Veste, da res! Takrat sem si tako želela, da bi izumili spanje na elektriko, da bi se preklopila s kablom v vtičnico. Da bi zaspala tisti trenutek, ko bi imela čas. Jaz se nisem mogla umiriti. Ostale so mi dve do tri ure. Tudi vozila sem sama, zato sem marsikdaj morala zadremati ob cesti. Z gospodinjstvom si nisem delala hudih preglavic, pomembno je bilo, da smo zdravo jedli. Dokler je mama lahko, je ona kuhala in s tem smo bili zadovoljni. Ko sem imela drugega otroka, sta bila mož Herman in mama prepričana, da bom ostala doma. Jaz pa ne.

Potem ste si našli bolj statično delovno mesto. Iz terenske novinarke v urednico. V čem ste bolj uživali?

Najraje sem bila terenska novinarka, če odštejemo televizijo. Vendar je treba sprejeti tudi kaj drugega, če tako nanese. Ne moreš reči – kaj me »brigajo« otroci, saj so mene še kako »brigali«. Ko smo ostali sami, ko ni bilo več ne moža ne mame, sem najela varuško, ki jo je imela Eva silno rada. Tiste mame, ki so preveč zaljubljene v svoje otroke, ne morejo imeti varuške, ker bo imel otrok nenadoma rajši varuško kot njih.

Pravite, da pri vas ni življenja brez ljubezni, ali je ljubezen brez poezije? To pri meni ni mogoče. Če mi ne bi bilo dano pisati, bi bila že zdavnaj v norišnici. Ne bi bila mrtva, ker bi se mi najbrž prej zmešalo.

Iz česa pa je zgrajena ljubezenska sreča? Najboljše je, če o sreči ne razmišljamo. Tudi jaz ne morem imeti brezpogojno rada. Dobro, svoje otroke že. Imela sem dva moška v življenju, ki sem ju imela brezpogojno rada. Karkoli sta naredila, je bilo prav. Prvi je obupal nad tem in je rekel, da je grozno in zakaj se nikdar ne razburim.

Ali je čas že obrusil bolečino ob moževi smrti? Ne vem, ali se to obrusi. Ni dobro preveč premišljati o tem. V bistvu sem zelo praktičen človek. Zato ne smem misliti nazaj, to bi me ubilo, treba je misliti naprej. Vedno moraš gledati na hrib, ki je pred tabo. Drugače se ubiješ in padeš.

So se vam kdaj zaupale ženske, ki same zase pišejo pesmi?

Ogromno žensk se mi je zaupalo, dolgo sem si tudi zapisovala. Prebrala in popravila sem mnogo »mini zbirk«, mnogo jih je z mojim usmerjanjem tudi izšlo.

Bi lahko rekli, da je to priznanje, ki so vam ga izrekli letos, tudi priznanje vsem ženskam, ki pišejo intimne pesmi? Skorajda res. Vsem tistim, s katerimi sem govorila – vseh imen se niti ne spominjam –, iskreno želim, naj nadaljujejo. Če omahneš, pač omahneš, en dan žalujejo za teboj, imajo duševni pogreb, potem pa rečejo, da je dovolj še drugih.

Ste se s pesmijo Ves svet je samo okvir / okvir za življenje, / ki je ljubezen. / A če je ni? / Zavoljo okvirja brez slike / jih mnogo smrtno zboli. obregnili ob točno določeno puhlost? Pomembne so obleke, pa lepe prsi, pa lepe oči. Ko gledam revije, si rečem – saj te deklice se gotovo »lišpajo« zase. Ne vem, koliko moški sploh potrebujejo, da so take. Recimo, Poljakinje so vse tako lepe kot čudež, Poljaki pa zapiti kot »ž'vina«. Če bi bila res samo lepota pomembna, da bi bili srečni doma ... Pa Španke – so tudi zelo lepe, ampak one so gospodarice. Španci pa – kot bikoborci se že izkazujejo, ampak ob svoji ženski ali doma so pa vedno oni tisti, ki ubogajo. Ne obsojam poseganja v telo, če imajo ženske denar in jim to ustreza. Ampak naj se najprej vprašajo, ali je to njim samim v veselje ali v korist. Meni to ni v veselje.