Ima učenje pisanja na roko sploh še smisel?

Finska je napovedala, da od jeseni 2016 v njihovih šolah učencev ne bodo več učili kaligrafije oziroma lepopisja. V dobi digitalnega napredka se jim bolj kot učenje pisanja z lepimi, čitljivimi črkami zdi smiselno, da se učenci naučijo tekočega, prostega tipkanja.

Gre za veliko kulturno spremembo, a je tipkanje danes bolj pomembno kot pisanje, je po poročanju finskih medijev dejala predstavnica finskega nacionalne skupine za šolstvo Minna Harmanen.

Bi tipkovnica lahko povsem nadomestila pisalo? Tipkovnice iz našega vsakdanjika vedno bolj spodrivajo pisalo. Verjetno ni veliko ljudi, ki bi vedno imeli v žepu ali torbici pisalo, medtem ko imamo mobilni telefon skoraj ves čas na dosegu roke. Ob tem se poraja vprašanje, ali ima učenje pisanja na roko v digitalni dobi sploh še smisel.

"Da otroci ne bi več pisali na roko? Kako pa bodo pošiljali pisemca med poukom? Kaj ne bodo več pisali po stenah, šolskih mizah in stolih?" se sprašuje slovenska mladinska pisateljica in učiteljica razrednega pouka Majda Koren. "To je tako, kot bi me vprašali, ali naj otrok riše samo še na elektorsko tablico."

Korenova zase pravi, da je še "krepko iz prejšnjega stoletja", nora je na beležke in je povsem živčna, če svoje nima v torbici. Življenja brez svinčnika in lista papirja si skoraj ne predstavlja.

Digitalno pismeni in čustveno mrtvi Veščina pisanja z roko je zelo pomembno za razvoj različnih kognitivnih funkcij – vpliva na spomin in razumevanje, osvajanje pojmov in razvoj refleksivnega učenja, predvsem pa je tesno povezana z branjem, poudarja profesorica za razvojno psihologijo na pedagoški fakulteti Simona Tancig. "Nesporno je, da je pisanje z roko pomembno za učenje branja in pripomore k tekočemu branju."

Če bi zaradi digitalnega napredka tipkanje kdaj povsem izpodrinilo pisanje na roko, bi to po njenem mnenju gotovo privedlo do določenih družbenih in kulturnih sprememb, ki jih težko v celoti predvidimo. "Ali si lahko zamislimo, da na primer nihče ne bi več znal prebrati starih rokopisov – zgodovinskih, literarnih, družinskih, matičnih knjig?" se sprašuje Tancigova.

Razvojna psihologinja je prepričana tudi, da bi se človeški možgani, ki so izredno plastični, temu prilagodili in se ne bi razvijala živčna omrežja, ki se sicer razvijajo s pisanjem, različnimi senzo-motoričnimi aktivnostmi in socialnimi odnosi. "Težko si predstavljamo, da bi to pripomoglo k razvoju sodelovalnega učenja, empatije, učenja, samoregulativnih spretnosti," še poudarja.

Spremembe že vidne Glede na to, kako smo že postali navezani na računalnik, tipkovnico, zdaj tudi na tablice in mobilne telefone, veščine pisanja na roko že čutijo spremembe.

Pri slovnici po navedbah Tancigove nastaja subkultura poenostavljenega pisnega komuniciranja: - opuščanje pravopisnih pravil, - uvajanje kratic in akronimov, - siromašenje besedila.

S spreminjanjem izražanja našega doživljanja in notranjega sveta se spreminjajo tudi medsebojni odnosi in svet, v katerem živimo, dodaja psihologinja.

Pomembno je oboje Se pa učiteljica in razvojna psihologinja strinjata, da je v današnji dobi pomembno oboje – tako klasično in tudi računalniško opismenjevanje. Oboje je treba smiselno uskladiti, "predvsem pa ne prezgodaj in izključno 'privezati' otroka na digitalne pripomočke ter s tem krniti njihovih drugih razvojnih možnosti – gibalne, senzorne, socialne", opozarja Tancigova.

Korenova pa pravi, da je tudi na tablicah, mobilnih telefonih in računalnikih veliko programov, kjer je oboje združeno. "Na elektronskih tablicah na primer lahko otroci vadijo zapis črk na enak način, kot bi pisali s prstom v pesek. A temu naj vendarle sledi tudi zapis s pisalom na papir," pravi Korenova.

Naj pišemo na tablico ali list papirja, vsebina bo vedno odvisna od pisca, ne od stroja, pravi Korenova: "Urejevalnik besedila te lahko opozori na napačno črkovanje besede, ne more pa ti svetovati, kam postaviti vejico ali kako napisati zanimiv stavek."