Petek, 3. 3. 2023, 22.06
1 leto, 1 mesec
Žiga Turk: Prijatelji spet na napačni strani
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,77
161
Pred nekaj dnevi je minilo eno leto, odkar je Rusija napadla Ukrajino. Ob tej priložnosti je cvetober nekdanjih predsednikov države, štirih nekdanjih rektorjev treh univerz, nekdanjih profesorjev in profesoric, intelektualk in intelektualcev, športnikov ter rednih piscev javnih pisem spisal do Ukrajine nedostojno mirovniško pismo. Na povsem isti liniji so se kritiki stranpoti socializma iz skupine Laibach vabili v Kijev, da bi tam – tudi nedostojno – opozorili na menda "cinično proksi vojno za geostrateške interese velesil in finančnega kapitala".
Poštena inteligenca in Laibach so povedali tisto, kar si misli slovenski politični, medijski, kulturniški in razumniški mainstream. Od diplomatskega zbora v Ljubljani in od Ukrajincev iz Kijeva so vsi dobili klofuto. Še nikoli se ni tako jasno pokazalo, kako zunaj vseh evropskih civilizacijskih okvirjev je postavljen vrednostni kompas tiste Slovenije, ki ima tukaj čast in oblast od leta 1945.
Društvo prijateljev Sovjetske zveze
"Pismo bivših", moraliziranje Laibacha in komentarji naključnega levičarskega razgrajača na družbenih omrežjih so pisani v najboljši tradiciji protiimperialistične fronte, ki jo je Društvo prijateljev Sovjetske zveze ustanovilo 26. aprila 1941. Takratni prijatelji so enačili nemške in atlantske imperialiste. Današnji prijatelji vlečejo vzporednice med atlantskimi in ruskimi imperialisti, češ da je vojna v Ukrajini nadomestna (proksi) vojna med njimi.
Prijatelji takrat so kritizirali zahodne imperialiste, ki so vstopili v vojno, da bi pomagali napadeni Poljski. Prijatelji zdaj kritizirajo zahodne imperialiste, ki pomagajo Ukrajini, da se brani. Krivdo za drugo svetovno vojno, ki je tedaj divjala že skoraj dve leti, so prijatelji pripisali brezobzirnim interesom kapitala in vojaške industrije. Da sta Hitler in Stalin do takrat napadla in zasedla pol Evrope, jih pri tem ni oviralo. Kot ni ovira, da je Putin "tepihoval" že Čečenijo, leta 2008 napadel Gruzijo in 2014 Ukrajino. Prijatelj (Hitler) mojega prijatelja (Stalina) je bil njihov prijatelj. Kot je sovražnik (Putin) njihovega sovražnika (kapitalizem, Amerika, zveza Nato) zdaj njihov prijatelj. Čeprav se ga javno malo sramujejo.
Še najbolj preprosta razlaga, zakaj se Slovenija kar ne more otresti avtoritarnega socialističnega razmišljanja, je, da socializem ni odšel skupaj z ruskimi tanki, kot se je to zgodilo v drugih socialističnih državah vzhodne Evrope. Naši Rusi, no, tisti, ki so se v Stalinovih šolah učili revolucionarnega nasilja, so ostali tukaj, skupaj s spomeniki svojih mentorjev, na najvišjih političnih, direktorskih, profesorskih, javnomnenjskih, novinarskih in sodniških položajih. Ukrajinski veleposlanik je izjavil, da "pametni ljudje takega pisma ne bi nikoli podpisali". Kar nekaj pove o pameti slovenske elite.
V Sloveniji ne bomo imeli zdravega odnosa ne do ruskega imperializma, ne do kapitalizma, ne do krščanstva, ne do svobode, dokler bodo vrednote, ki jih imamo danes, služile loščenju podobe predhodnikov ponosnih naslednikov. Če parafraziramo znan pregovor: kdor nadzoruje vrednote sedanjosti, določa vrednost preteklosti. Da bi veljalo, da so imeli prijatelji Sovjetske zveze aprila 1941 prav, se mora danes motiti ves svet, ki podpira boj Ukrajincev za svobodo.
Mir med moralno in moraliziranjem
Seveda se bo ob tole kdo spotaknil, češ, a pisec teh vrstic pa ni za mir? Kaj je lahko narobe s tem, da so se prijatelji zavzeli za mir? Kako je mogoče kritizirati pobudo za mir?
Ocenjevati je mogoče semantiko in pragmatiko izjave, pomen in posledice. Ocenjevati je mogoče moralnost tega, za kar se kdo zavzema, ali pa moralnost tega, kaj bi lahko dosegel. Drugače povedano, razlikujemo lahko med moraliziranjem in moralnostjo. Moralno je nekaj narediti ali pa vsaj poskusiti nekaj narediti. Za mir. Moraliziranje pa je prazno govorjenje o tem, ki nima nikakršnega vpliva na vojno in mir. Pisanje prijateljev spada v to drugo skupino.
Zakaj? Nisem opazil, da bi pobuda naletela na kakršenkoli odmev v svetovnem tisku, pa kar redno spremljam Wall Street Journal, Financial Times, Economist in Guardian. Nič ne vemo o tem, da bi se prijatelji potrudili pismo prevesti in poslati naslovnikom, ki so po njihovem mnenju odgovorni za končanje vojne – vladam držav Evropske unije, zveze Nato, ZDA in na zadnjem mestu (!) Ruske federacije. Google najde vsega dve (!) obrobni omembi pisanja v razmeroma nepomembnih tujih spletnih medijih.
Potuha kolaborantom
Pisanje je za domačo rabo. Da se ne pozabi, da Slovenija ni del tistega sveta, ki je šel marca lani v Kijev, ki podpira boj Ukrajincev za svobodo, ki se je letos končno odločil, da pošlje v Ukrajino nove tanke in v Kijev na obisk predsednika ZDA. Semantika pisanja je, da je za mir. Semantika je tudi, da se ustavi pomoč Ukrajini. Kar so taisti predlagali že junija lani. Če bi jih poslušali, bi morda Rusija že bila na mejah Poljske.
Gre pa za pragmatiko. Pragmatika tega pisanja pa je, da podpre tiste, ki na vse načine vlečejo Slovenijo iz kroga, ki mu civilizacijsko pripada od Krsta pri Savici naprej, da vlije korajžo proruskim trolom, ki gnojijo po družbenih omrežjih, in da daje potuho politiki in gospodarstvu, ki kolaborira z Rusijo.
Slovensko gospodarstvo je na vrhu neslavnega seznama tistih evropskih držav, ki so v preteklem letu celo povečale gospodarsko menjavo z Rusijo. Ko so nam zavezniki namignili, naj že aretiramo ruske vohune, je vlada to naredila kar se da obzirno. Normalna diplomacija bi ruskega veleposlanika vsaj poklicala na zagovor. Mladika pa nič. Kup držav je Rusijo formalno označilo kot podpornico terorizma. Zaradi vseh vojnih zločinov, ki jih je zagrešila v Ukrajini. Vladna koalicija tega noče. Uboga prijatelje.
Zaskrbljeni sosedje
Škandalozno pri vsem skupaj je tudi, da se je na pismo moral odzvati tuji diplomatski zbor. Veleposlaniki članic EU in Velike Britanije v Ljubljani so ocenili za potrebno, da se oglasijo in poskušajo vsaj za silo ohraniti Slovenijo v svojem civilizacijskem krogu.
Škandalozna ta intervencija seveda ni samo za dolg seznam tako imenovanih uglednih javnih osebnosti, škandalozno je to tudi za vse nas preostale. Ker nismo zmogli odgovoriti sami. Morda smo naveličani odzivanja na stalna pisarjenja prijateljev, morda smo utrujeni od sizifovega dela, morda, navajeni proruske klime, se nam pisanje ni zdelo nič izjemnega.
Tu in tam je bil kakšen tvit, tudi kakšna kolumna, ampak spisati dve strani, kjer bi bivšim povedali, da Društvo prijateljev Sovjetske zveze spada na smetišče zgodovine, tega pa nismo naredili. Namesto nas so morali to narediti tujci. Po svoje me tolaži, da še niso naredili križa čez nas. Kot ga je Magna.
Skratka
Prijatelji pišejo, da so Rusija in ZDA v boju za vplivna območja, in spomnijo, "nekoč sta bili obe na pravi strani zgodovine". Naj razumemo, da sta zdaj obe na napačni? Ali da bi Rusiji morali odpuščati, ker je bila nekoč bojda na pravi strani? Si na pravi strani zgodovine, če zasedeš in 45 let teroriziraš pol Evrope?
Kronski izgovor za vse zločine in zablode prijateljev Sovjetske zveze je, da so bili oni pa na pravi strani zgodovine. Mi vemo, da so na napačni strani že ves čas. Uporniki proti okupatorjem ne, prijatelji Sovjetske zveze pač.
Ali kot so napisali evropski diplomati, "ko je treba izbirati med prav in narobe, med agresorjem in žrtvami, smo na strani pravice in na strani ljudi". Na drugi strani pa je Društvo prijateljev Sovjetske zveze.
161