Sobota, 18. 2. 2023, 22.20
1 leto, 1 mesec
Miha Mazzini: Je pandemije res konec ali pa se le pretvarjamo?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,67
90
Očitno sem do zdaj že specializiran za teme, o katerih bi javnost raje molčala. Naredimo torej ob tretji obletnici kratek povzetek stanja glede covid-19 – v trenutku, ko je vse mirno, zadnji val se je dobro pomiril (preverite Sledilnik), v medijih o virusu ni besede in izginil je tudi iz pogovorov. Nedavno sem celo slišal, da smo se končno vrnili v pretekle čase – kot da bi bilo kaj takega sploh mogoče.
Povzemimo tri korake, skozi katere smo morali v zadnjih letih:
- poskusi zajezitve in omejitve virusa,
- prvi stik z virusom,
- življenje z virusom.
Prvi korak: zajezitev
Vse vlade so najprej poskušale virus zajeziti in nikjer se ni posrečilo. Pojma nimam, zakaj so Kitajci vztrajali tako dolgo, a ko so letos sprostili izjemno stroge ukrepe, se glede na novice ni zgodilo nič posebnega. Res pa je, da so najprej spremenili način beleženja statistik (vir), zato lahko radovednost potešimo le po ovinkih. Recimo, pogledamo, kakšno je povpraševanje po krizantemah, pogrebnem cvetju kitajske kulture – zmanjkalo jih je (vir).
Obnovimo še neprijeten spomin na slovenski poskus zajezitve. Vsaka vlada bi nedvomno sprejela ukrepe in slovenski niso bili med najbolj omejujočimi, a izvedeni so bili arogantno (češ, veljajo samo za vas, ljudstvo, ne pa tudi za nas, oblastnike), konfuzno (če kaj možgani sovražijo, so to pravila, ki se menjajo vsakih nekaj dni) in tako, kot bi bili sovražniki mi, ljudje, ne pa virus. Če dodate še Kacina za javni obraz boja proti virusu, kar raje neham obnavljati to moro, proti kateri sem v kolumnah protestiral sproti.
Drugi korak: prvi stik z virusom
Ko bo pridivjala ptičja gripa s 56-odstotno smrtnostjo, ne bo razprave o cepivu, marveč hud boj zanj in dražje bo od zlata, zveze, ki ga bodo "zrihtale", pa cenjene kot kralji in kraljice. Covid je imel dovolj nizko smrtnost za oklevanje in, kar je še pomembneje, zadel je predvsem starejše, torej skupino, ki je že zdaj izobčena v hiralnice. Umirali so mučno in množično, a daleč od oči. Na tisoče umrlih v kratkem času je šlo mimo hitro in neopazno.
Preostali smo bili pred odločitvijo, naj se cepimo ali ne. Je torej telo na prvo srečanje z virusom bolje pripraviti s cepivom ali se z njim spoprijeti na polno? Kako se torej urediti za "randi z virusom"?
Prebiral sem vse mogoče podatke in malce zavlačeval, kajti novosti ni nikoli dobro preizkusiti med prvimi, a se cepil in to v kolumni javno povedal. Spregledal sem, da ni šlo več za osebno odločitev, marveč ideološko vojno, zmerjanje vsevprek. Še zdaj dobivam pisma ljudi, ki pravijo, da bi mojo knjigo Osebno radi prebrali, a je zanalašč ne bodo, ker sem cepljen.
Tretji korak: življenje z virusom
Po treh letih smo se z virusom okužili že vsi, cepljeni in necepljeni. Preden trdite, da covida še niste preboleli, bi se prej morali testirali za protitelesa. Verjetneje ste imeli le srečo in obiska virusa niste opazili.
Imunost, ki jo dobimo po bolezni ali cepljenju, ne traja dolgo. Večkratna letna cepljenja nikomur ne dišijo in vprašanje je, koliko so smiselna za večino prebivalstva.
Prav tako ne moremo računati na sezone. Covid je očitno bolezen zaprtih prostorov – in ja, v mrazu se pač držimo bolj na toplem.
Maske morajo biti kakovostne in nositi jih moramo pravilno – a jih ponavadi ne. Umazana krpa pod nosom je tak primer.
Najučinkovitejše je prezračevanje (predavanje in prezentacija). Poskus, narejen v angleških šolah: dobro prezračevanje je pomenilo 82,5 odstotka manj okužb (vir). Angleški parlament je takoj posodobil sistem prezračevanja (vir), prav tako njihovo ministrstvo za obrambo (vir) in ko so se svetovni voditelji zbrali v Davosu, so pred njimi prispele ekipe, ki so uredile prezračevanje ne samo v dvoranah, marveč tudi v sobah (vir).
Skratka, vodilni politiki se strinjajo: prezračevanje je rešitev!
Hm, ljudstvu je pa vseeno, saj smo zamenljivi. Nisem še videl dvorane ali restavracije, ki bi goste vabila s posodobljenim prezračevanjem. No, pa doma upokojencev ali šole tudi ne.
In še nekaj malega za spomin …
Imam znanca, ki je do zdaj za covidom zbolel trikrat, vsako leto enkrat. Prvič mu je ostal visok pritisk, drugič vrtoglavice, tretjič utrujenost. Covid namreč ni le bolezen dihal. Naivno si predstavljam, kako krene na pregled telesa (vir), se ugnezdi v šibko točko in jo temeljito izmolze. Kaj naredi z našim imunskim sistemom, še razpravljajo (vir).
Prav tako ne napada zgolj starcev. Najbolj povišano smrtnost zaradi srca so ugotovili v starostni skupini od 25 do 44 let (vir).
Vsaka naslednja okužba zviša verjetnost za resne težave (vir). Poglejmo tale grafikon, ki kaže povezavo med tem, kolikokrat so ljudje preboleli covid, in tem, kdaj so jih doleteli drugi bolezenski vzroki:
Graf prikazuje stopnjo tveganja za razvoj določenega zdravstvenega stanja (x os) po določenem številu okužb z virusom sars-cov-2 (y os). Na grafu so navedene stopnje tveganja za hospitalizacijo (hospitalization), težave z ledvicami (kidney), srčno-žilne težave (cardiovascular), krvne strdke (blood clots), težave z dihanjem (pulmonary), utrujenost (fatigue), gastroenterološke težave (GI), diabetes, težave v duževnem zdravju (mental health), nevrološke težave (neurologic) in mišično-skeletne težave (muscoskeletal). Vir: revija Nature Medicine, 10. 11. 2022
Posledice covida se torej seštevajo in koliko jih lahko zdržimo, če se bomo okužili vsako leto?
Iz česar sledi zelo banalen nasvet: poskusimo za covidom zboleti čim manjkrat.
Dolgi covid
Pri čemer moj znanec in mnogi njemu podobni sploh niso zajeti v statistikah dolgega covida, torej med ljudi s tako resnimi težavami, da jim onemogočajo običajno življenje, vključno z delom. Gotovo ste spet pomislili na starce, a dolgi covid prizadene ne glede na leta, tudi otroke (vir).
Če imate dolgi covid, nihče v resnici ne ve, kaj z vami. Kjer ni jasnega odgovora in zdravil, nastopi območje nelagodja. In taka območja raje kar preskočimo in se z njimi ne ukvarjamo.
Kar pravzaprav velja za celotno zgodbo s covidom: mar zato ni najbolj enostavna rešitev, da virus kar ignoriramo, pa bo, kar bo?
Pozabljene žrtve
Tudi po španski gripi so ostali ljudje, s katerimi niso vedeli, kaj početi in o katerih se desetletja ni govorilo. Skupaj s špansko gripo se je namreč pojavila spalna bolezen, encephalitis lethargica, z dolgo epidemijo, kjer je precej obolelih zaspalo za vedno. Ne, ne govorim o smrti, temveč dejansko o spanju.
Niso vedeli, kaj bi z njimi in pospravili so jih po sanatorijih. Šele leta 1973 je nevrolog Oliver Sacks objavil knjigo Awakenings, ki je tako čudovito branje, da je verjetno edina nevrološka knjiga, po kateri so napisali gledališko igro, balet, dva filma in opero.
Sacks je pacientom začel dajati umetni dopamin in zbudili so se! Si predstavljate, da zaspite kot mladenič leta 1920 in se zbudite kot starec pol stoletja kasneje? A zdravilo ni dolgo delovalo in zdaj se odpravljate dokončno spat, za vedno, ne da bi zares utegnili izvedeti večji del zgodovine, ki se je med vašim spancem zgodila.
Lokalne posledice
Kot vidite na prikazu nizozemske raziskave, je pandemija Slovenijo po številu prebivalstva, ki verjame v teorije zarote, umestila čvrsto na Balkan (vir):
Ob tem grafikonu sem se spomnil starega besedila Alfreda Adlerja, v katerem govori o paranoidnem pogledu na svet. In se vpraša, kako lahko tisti, ki pojmuje svet kot zaroto, zaupa svojim bližnjim?
Odnose lahko gradimo le na zaupanju. Če je več kot pol ljudi izgubilo zaupanje, mar nismo s tem izgubili tudi skupnosti? Oziroma v primeru nove samostojne države, kako naj skupnost sploh zgradimo?
Lahko bi to obrazložili s tranzicijo in njenimi razočaranji, nezadovoljstvom in frustracijami, ki so itak temelj potrošniškega sistema. Dodali bi lahko še res arogantno obnašanje tedanje vlade, a na dnu duše tiči še nekaj bolj groznega: odzvali smo se tako, kot so nas sprogramirali davni gospodarji s svojim deli in vladaj. Vedno je iz tujine prišlo nekaj, ob čemer bi se morali odzvati složno, mi pa smo se skregali na žive in mrtve. Pa za vedno.
Po ločitvi duhov 19. stoletja, ki še traja, smo dobili razkol partizani – domobranci 20. stoletja, ki še traja, in 21. stoletje začeli s cepljenimi – necepljenimi, kar še traja.
Neprestani prepiri so odličen izgovor za to, da se nam ni treba dogovoriti, kaj bomo s sabo in kakšno državo bomo pustili potomcem. Namesto dolgoročne politike, od stanovanjske prek poslovne do kulturne in okoljske, smo raje izbrali dolgoročne prepire, saj edino ti zagotavljajo hipne potešitve in Pirove zmage, za vse drugo je treba delati počasi in vztrajno.
90