Nedelja, 9. 4. 2023, 7.03
1 leto
Majda Širca: Čas za povečevanje pogledov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,39
51
"Če želite sebi dobro, Vam svetujem, da pustite Cerkev pri miru. Vsi, ki so polagali roke na Cerkev, so si opekli prste, in vsi, ki so se z njo bodli, so si polomili rogove," se je glasil anonimni dopis, ki sem ga prejela na začetku ministrskega mandata, ko smo začeli izpodbijati ničnost tajno sklenjenega sporazuma o Blejskem otoku, ki ga je oktobra 2008 mimo vseh pravil sprejela vlada Janeza Janše, in to v času, ko se je oblast na volitvah že zamenjala in je vlada opravljala zgolj še tekoče posle. S sporazumom je poskrbela, da je RKC dobila v dar nepremičnine na Blejskem otoku in tako rekoč brezplačno otok v najem za obdobje 45 let, česar pa žal kasnejši minister Žiga Turk ni poskušal sanirati, saj je opustil možnost pritožbe.
RKC je vedno imela moč in vpliv, a te dni, ko se skozi večtisočleten spomin praznuje vera v rojstvo, upanje in nov začetek, se velja ozreti na drug vidik, ki nima nič opraviti s pohlepom, ampak s sakralno umetnostjo, ki je (bila) pomemben element vpliva in ugleda. Cerkev je bila v zgodovini eden najbolj motiviranih in tudi kultiviranih naročnikov, z materialno bogatim zaledjem in duhovno močjo, s čimer je diktirala tokove in umetniške stile ter s pomočjo likovnih, predvsem pa arhitekturnih stvaritev utrjevala svoja vpliv in mesto v družbi, kar predstavlja še danes žlahten vir analiz, študij, ikonografskih in sorodnih interpretacij. Čas pač odpira prostor za povečevanje pogledov.
Zadnja večerja z Leninom
Bled je prostor, v katerem se vidno križajo vere, miti, odtisi različnih sistemov in ekonomij. Predvsem je okno z razgledom. Cerkev svetega Martina na Bledu je sredi tridesetih let poslikal slikar Slavko Pengov, med drugim tudi Zadnjo večerjo, kjer ima Judež, ki naj bi izdal Jezusa za 30 srebrnikov, podobo Lenina. Ima umaknjen, potuhnjen in krivdni pogled. Umetnost je seveda prostor širokih možnosti interpretacije, lahko tudi detektivske domišljije, torej, mogoče gre za naključno podobnost, mogoče tudi ne. Pengov je namreč Lenina − sicer za druge risarske namene − večkrat portretiral.
Delacroixeva žareča žena z detetom in rdečo zvezdo, freska Slavka Pengova, Vila Bled
Ampak, zakaj ne bi v cerkvi za izdajalca proglasil ateista? Pa tudi, zakaj ne bi v Judežu prepoznali Jezusovega največjega prijatelja, vedno videnega kot največjega sovražnika? Konec koncev si ga je Jezus sam izbral. A ni prav njegovo izdajstvo zagotovilo Kristusu večnosti? A niso žrtev, pregon in križanje poroki njegove nesmrtnosti? No, vsaj tako nam je dopovedoval Martin Scorsese v Zadnji Kristusovi skušnjavi.
Slavko Pengov je bil eden od upov cerkvenega slikarstva. Po vojni se je prelevil v dvornega freskanta novega režima − v glavnega predstavnika socialističnega realizma. Vedno je bil dober, le naslovnik je narekoval drugačno pripoved.
Ko Marijo nadomesti Delacroixeva žareča žena z detetom in rdečo zvezdo
Deset let kasneje, na drugi strani jezera − v Titovi vili na Bledu − je naslikal fresko s prizori zmage, poguma in vere v izborjeno prihodnost. Ljudstvo ne vodi več Marija, ampak Delacroixeva žareča žena: Svoboda na čelu revolucije. Freska s polno patosa, trdno in povedno kompozicijo je v novejših časih bolj ali manj prikrita z zaveso, čeprav ni najmanjše potrebe, da bi se je sramovali.
Slavko Pengov je poslikal tudi vladne palače v Beogradu in Glanzevo slovensko skupščino (izvedeno po natečaju), protokolarne in druge objekte na Brionih, v Ljubljani (metalurška fakulteta), Kočevju in Novi Gorici. Triumfiral je s freskami in herojskimi socrealističnimi murali, kar je pravzaprav kontinuiteta sakralnega slikarstva. Mogoče se je res moral odkupiti za predvojno cerkveno slikarstvo in globoko osebno religioznost. A vera v boljšo prihodnost, delo kot vrlina, ideali, zanos in kolektivizem so na deklarativni ravni sorodni verujočim in tistim, ki njihovega boga ne potrebujejo.
Socrealizem, ki je bil sicer pri nas zelo kratkega daha, se je zavedal, da je treba velike ideje propagirati, jih narediti monumentalne in napolniti s patosom. V tem smislu sakralna umetnost prav nič ne zaostaja za njim.
Muke po Mateju
Krščanska ikonografija objokovanja Jezusa se je večkrat preselila s slikarstva na film. V Zafranovićevem filmu Muke po Mati/Muke po Mateju (1975), v katerem boksarja in ladjedelniškega delavca igra mladi Boris Cavazza, se Mate po tem, ko ga v mestu dobro premlatijo, ves polomljen vrne domov, v revno kamnito kočo, kjer se skozi težko življenje prebijata njegovi mati in žena (Božidarka Frajt) z dojenčkom. Položita ga na mizo, slečeta, mu izpirata rane in ga objokujeta. Mate leži v identičnem položaju, v kakršnem leži Kristus renesančnega mojstra Andrea Mantegna, in mu žalujoča mati gladi rane. Gre za Objokovanje mrtvega Kristusa, eno najlepših Mantegnovih slik, pomembnih tudi zaradi perspektive, saj je očiščenje gledalca prvič v zgodovini umetnosti premeščeno k nogam, s čimer je ustvarjena globina polja s fokusom na osrednjo točko Kristusove glave.
Objokovanje Kristusa, renesančni mojster Andrea Mantegna
Podobno kot Zafranović, a desetletje prej, je to sliko uporabil tudi Pier Paolo Pasolini v filmu Mamma Roma, ko Ettore, sin nekdanje prostitutke Mamme Rome (Anna Magnani), zasede Kristusov položaj, le da je fanta smrt doletela v zaporu zaradi nemoči in socialnega pekla, v katerem je odraščal. Film o strastni in spodleteli materinski ljubezni je s to Kristusovo podvojitvijo toliko bolj boleč.
Zafranovićev Mate preživi. Tako rekoč vstane od mrtvih. Ženski mu k na pol mrtvemu telesu prineseta otroka − sina, seveda, ki je porok, da se bo življenje nadaljevalo, zgladilo in udejanjalo z rokami brez boksarskih rokavic in strastnih mestnih deklet.
"Kaj pomaga človeku, če dobi cel svet, a izgubi dušo," pravi mati enkrat na začetku filma, ko Mate privleče domov v kamnito in slamnato hišo televizijo. Ja, kaj pomaga televizija, če ne znaš več gledati in nimaš česa videti.
"Človek zre v obraz, Bog v srce," je zapisal Plečnik na znamenje ob cerkvi sv. Martina na Bledu. Gledamo, a ne nujno tudi vidimo, je najbrž hotel reči. Ali pa, da vidimo zgolj to, kar želimo videti.
Prekarec na križu
Radikalni italijanski ustvarjalec in marksist Pier Paolo Pasolini je povsod udejanjal tezo, da prav smrt daje smisel življenju. S herojskim in spektakularnim križanjem ter mučenjem je Kristus utrdil krščansko vero prav skozi žrtvovanje. O tem je na posreden način spregovoril v epizodi Skuta iz omnibusa Ro. Go. Pa. G. (Jean-Luc Godard, Ugo Gregoretti, P. P. Pasolini, Roberto Rossellini). Gre za film v filmu, v katerem režiser Orson Welles snema križev pot in križanje na Golgoti. Med križanimi je tudi statist, proletarec in prekarni delavec, ki se je na snemanju ponoči tako nažrl s hrano, da je naslednji dan na križu dobesedno "crknil".
"Ubožec! 'Crkniti' − ni bilo drugega načina, da bi nas opomnil, da je bil živ," je ob tem neprizadeto komentiral nečimrni režiser, ki mu je ta dogodek prekrižal snemanje, željno vse medijske pozornosti. Pasolini je v filmskih prizorih Skute rekonstruiral renesančne slikarje (snemanja s križa Pontorma in Rossa Fiorentina) ter jih demistificiral z vsakdanjim življenjem. Za vso to formo krščanskega ritualnega mita se nahajata lakota in brezkompromisno resnično življenje. Nekaj popolno drugega kot v Pasolinijevem Evangeliju po Mateju, ki ste ga na televiziji gledali ta petek zvečer in je ena bolj pravovernih filmskih uprizoritev krščanskega mita. Čeprav ima tudi ta film kakšen odstop od evangelijskih klasičnih interpretacij. Jožef namreč Mariji ob naznanilu, da je noseča, naloži umik.
Prekrivanje in odkrivanje oprsja
V cerkvici svetega Primoža in Felicijana nad Kamnikom je bila Marija kot zavetnica s plaščem okrog leta 1500 naslikana z razkrito dojko. V renesansi so bile odkrite ženske prsi, podobno kot v antiki, sprejemljive. Marijo so prikazovali kot lepo mlado dekle, ki ne doji le sina, ampak prek njega vse kristjane.
Marija v cerkvici svetega Primoža in Felicijana nad Kamnikom
Tristo let kasneje se pogled na gole prsi ne spodobi več. Enostavno jih preslikajo. Ampak čez stoletje je pogled na golo telo ponovno sprejemljiv. Plašč na Marijinih prsih ponovno odkrijejo. Leta 1912 njen dekolte celo restavrira Matej Sternen (njegovo izvrstno razstavo lahko še ujamete v Narodni galeriji), ki so ga tudi takrat privlačili erotični motivi žensk z bujnim oprsjem.
Danes je Marijino oprsje tako, kot je bilo pred pol tisočletja. Malo smešno, a razgaljeno. Marija je v upodabljajoči umetnosti nemalokrat zapeljiva mlada ženska, razgaljena, a ob tem ogrnjena v krepost. Četudi se njen erotični naboj prepleta z religioznim, ga ne prevlada oziroma je zabrisan.
Fritza Langa očara Marija s plaščem na Ptujski Gori
Marija z razpetim plaščem na Ptujski Gori nima dekolteja, je pa upodobljena na zanimiv in ne prav pogost ikonografski način. Plašč, v zavetju katerega so natlačeni verniki, ki jih ščiti pred vsem hudim, je bogat, Marija ima na glavi krono, njen obraz je damski, mladosten, kraljevski in koketen.
Vemo, da je ta motiv vplival na mladega Fritza Langa, ki je kot oficir avstro-ogrske vojske stikal po naših krajih, kiparil in opazoval groteskne skulpture v bližini Dobrne, Ljutomera in domačije dr. Karola Grossmanna, avtorja prvih metrov slovenskega filma. Te podobe so prišle na dan v Langovih kasnejših filmih, ki jih je posnel v ZDA po tem, ko se je umaknil iz Hitlerjeve Nemčije. Kdor se spomni Langovega filma Metropolis, ve, da je njegovo dekle, ki se zateče v klet − v monstruozno bazo proletariata, s katero upravlja kapitalistični eksploatator −, da bi pod svojim ogrinjalom zaščitila otroke, najboljša interpretacija ptujskogorske Marije.
Marija Zavetnica s plaščem, Ptujska Gora
Subverzivnost Toneta Kralja
V kakšni meri je sakralna umetnost lahko tudi subverzivna, priča dejavnost slikarja Toneta Kralja, ki je pred in med vojno poslikal ogromno cerkva na Primorskem, kamor so ga povabili narodno zavedni duhovniki: od Prema, Hrenovic, Volč, Avberja, Tomaja, Lokev do Mosta na Soči, Višarij, Trsta, Pevme in Katinare.
Fašist in nacist pri križanju Kristusa, Tone Kralj, župnijska cerkev svetega Martina, Hrenovice, 1943/44
Tako radikalnih slikarskih posegov, kot jih je v cerkveni umetnosti prakticiral Kralj z odkritim upodabljanjem fašizma in nacizma, svet ne pozna. Njegova predrznost je bila brezmejna. Mussolinija je sredi pol religioznih prizorov upodabljal kot pajaca, fašiste in naciste kot zločince, ki zažigajo primorske vasi, kot okupatorske klovne, ki ugonabljajo domačine in puščajo za seboj pogorišča. Med sakralno naracijo je vtkal jasno fašistično ikonografijo in simbole: rimske volkulje, fašistične butare, ovce in jagnje, ki krvavijo v bodeči žici, D'Annunzia, ki po naših tleh seje plevel, steklenico z ricinusovim oljem pa je "slučajno" postavil na polico z "zdravili".
Ni slikal v varnem zavetju ateljeja, temveč na samih lokacijah − v skoraj petdesetih primorskih cerkvah, kjer bi ga lahko mimogrede ujeli in ustrelili. Enkrat so karabinjerji prišli v Lokve pri Divači, a jim je tamkajšnji duhovnik, krščanski socialist Virgil Šček namignil, da je slikar malo bebav, saj se je Kralj v zadregi rad smehljal, piše dr. Egon Pelikan. Umetnikova norost je v vseh ozirih brezmejna …
Dobri in zli pod križem
Zanimivo je, da je leta 1957 Tone Kralj poslikal tudi cerkev v Vrtojbi. Izstopa križanje, ki je kar šokantno, saj občinstvo pod križem razdeli na dobre in zle. Na eni strani križanega so Jezusovi privrženci − tisti, ki gredo v nebo, npr. Baraga ob Indijancu, Ciril in Metod, slikarjev brat France, Slomšek in drugi, vredni nebes. Na drugi strani so antikristi, med njimi je tudi Karl Marx. Zraven je najbrž Engels, mogočen židovski svečenik, Judež, ob Herodu in Salome z glavo Janeza Krstnika. V ozadju so vojaki iz različnih časov. Je Marxa pošiljal v pekel zato, ker je vero razumel kot opij za ljudstvo? Mogoče.
Umetnost je zgodovinsko gledano močno povezana z vero in tudi s cerkvijo kot institucijo. Ni je mogoče ločiti od družbenega konteksta, od grehov in vrlin, od križa in meča, od odrešenja in pogube, od trgovcev v templju in obljub. A to so druge zgodbe, s katerimi se zgoraj zapisano tokrat ne ukvarja.
Dobri in zli pod križem, Tone Kralj, Vrtojba
51