ZX Spectrum je praznoval 30 let

Spectrum so leta 1982 izdelali v cambriški delavnici Sinclair Research (SR), otroku inovatorja in poslovneža Cliva Sinclairja, in mnogi ga imajo za evropskega ustreznika kultnemu ameriškemu Commodorju 64.

Če pogledamo strojno zmogljivost, ni bil ZX Spectrum nič posebnega, saj so njegovo sredico sestavljali osembitni mikroprocesor Zilog Z80A, ki je tekel pri 3,5 megaherca, grafični čip, sposoben izrisa slike v najvišji ločljivosti 256 x 192 pikslov, in bodisi 16 bodisi 48 kilobajtov pomnilnika, programi pa so bili spisani v programskem jeziku BASIC. Primerljivo torej z že omenjenim Commodorjem in platformo BBC Micro, s katero so svoj tržni delež iskali Sinclairjevi najostrejši konkurenti Acorn Computers.

Prevlado na Otoku si je Spectrum zagotovil s ceno, ki je znašala res proletarskih 200 dolarjev (125 britanskih funtov). Commodore je za svojo štiriinšestdesetico zahteval trikrat toliko, BBC Micro pa s 300 funti ni bil prav daleč zadaj. Kako je Sinclairju torej uspelo?

Še pred začetkom razvoja Spectruma so v SR vedeli, da želijo narediti najcenejši potrošniški računalnik, zato je bila vsaka komponenta oblikovana kar se da skromno. Zaradi majhne in s čipi gosto posejane matične tiskovine je škatlica merila le 23 x 14 x 3 centimetre, s čimer je Clive ušel najbližjemu zasledovalcu Commodorju, katerega paradni konj je bil za približno 70 odstotkov obilnejši, pa tudi veliko težji, saj je imel v nasprotju s plastičnim Spectrumom kovinsko ohišje. Tudi tipkovnica je bila drugačna kot pri "vrstnikih" – medtem ko sta veliki C in Acorn v svoje stroje vgradila konvencionalne modele z več sto premikajočimi se delčki, je ZX Spectrum dobil gumijasto iz enega kosa.

Prodajo računalnikov za drobiž si je podjetje Sinclair Research torej lahko privoščilo zaradi preprosto boljših inženirskih rešitev kot pri konkurenci, pa tudi na račun ugodnih pogodb z dobavitelji materialov. Potegnimo časovno vzporednico – Apple ima dandanes z iPhoni in iPadi enako produkcijsko politiko, a jo v nasprotju s "spektrumci" uporablja za večanje dobička in naskoka pred Samsungom, Sonyjem, HTC-jem in preostalo daljnovzhodno druščino.

ZX Spectrum je bil zaradi cenovne dostopnosti samo v Veliki Britaniji sredi osemdesetih prisoten v vsakem šestem gospodinjstvu, kar je botrovalo porastu števila garažnih programerjev, ki so programe in igre za črno škatlico klepali še dolgo po tem, ko je Sinclair ukinil podporo in nadaljeval z drugimi projekti (Spectrum+, Spectrum 128, QL in Z83). Ti niso bili niti približno takšni tržni biseri kot ZX in Clive Sinclair je podjetje prodal Amstradu, ki je iz blagovne znamke nekaj malega še uspel izvleči, ero Spectruma pa je naposled končal Intel s tehnologijo x86.

Mavrični računalnik je slavo požel tudi zaradi izrednih iger in bil svoj čas prva izbira ljubiteljev panoge, ki je bila takrat v izmernem vzponu. Call of Duty generacija zagotovo ne pozna legendarnih Renegade, R-Type, Turbo Esprit, Skool Daze in Alchemista. Kljub blip-blip grafiki in zvoku so imeli naslovi več duše kot marsikateri današnji, je pa bil ZX Spectrum zaslužen tudi za rojstvo prenekaterega razvijalca iger, ki deluje še danes – Rare s sedežem v Twycrossu, VB, so poznani po serijah Battletoads in Banjo & Kazooie ter nedavni družabnici Kinect Sports za xbox 360.