Senzorji prstnih odtisov so leta 2015 dobili nov zagon

Še do nedavnega so bila gesla praktično edini mehanizem, s katerim smo lahko varovali zasebnost svojih mobilnih naprav in dragocenih podatkov na njih. Toda biometrika zdaj zagotavlja veliko boljšo alternativo geslom, ki jih je preveč preprosto pozabiti ali izgubiti.

Ne glede na to, ali jih proizvajalci namestijo na sprednjo ali zadnjo stran naprave, vsem je skupno to, da so leta 2015 tipala in čitalniki prstnih odtisov naredili ogromen preskok in v svetu mobilnih naprav postali nekaj povsem običajnega, ugotavljajo pri britanskem časniku The Guardian. Napovedujejo jim podobno razvojno pot, kot so jo že prehodili fotoaparati in kamere na mobilnih napravah: sprva jih nihče ni uporabljal, a ko so se sčasoma izboljšali in razširili, so kmalu postali nepogrešljivi. Zakaj bi si morali zapomniti PIN, če imamo prstni odtis? Tako se bodo po njihovih napovedih kmalu omehčali tudi tisti, ki (še) ne vidijo smisla pri zaklepanju mobilne naprave s prstnim odtisom. Če je PIN še tako preprost, je odklep s prstnim odtisom še hitrejši, tistih nekaj sekund, pomnoženih z velikim številom odklepanja zaslona, pa je kar nekaj (zapravljenega) časa.

A prstni odtisi so priročen in zanesljiv način razpoznavanja uporabnika še za marsikatero drugo rabo … Njihova zanesljivost je namreč skoraj 99-odstotna, natančneje 98,6-odstotna po podatkih ameriškega zveznega instituta za standarde in meroslovje.

Pot je bila dolga, a zdaj se bliža srečnemu razpletu Prstne odtise so v analognem svetu identifikacije začeli uporabljati že davnega leta 1858, ko so z njimi potrjevali podpise na pogodbah. Pred desetimi leti smo dobili prve komercialne čitalnike prstnih odtisov, večinoma za računalnike ali v povezavi z njimi, a so sprva bili preveč počasni in z napakami, zaradi katerih niso navdušili.

Ob tej negativni karmi ni bilo pričakovati takojšnjega uspeha, ko so se čitalniki prstnih odtisov pojavili tudi na mobilnih napravah. Malokdo je v njih videl nekaj, kar potrebuje, kar ima dodano vrednost, kar bi lahko izboljšalo in olajšalo njegovo življenje. Neredko je bilo nasprotno: razočaranja ob nezanesljivem delovanju so samo še nabirala negativne točke pri uporabnikih. Touch ID je bil prelomnica Potem se je zgodilo leto 2013, ko je Apple v svoj takrat najnovejši telefon iPhone 5S vgradil senzor Touch ID, katerega tehnologija in delovanje sta bili dovolj dobri za zanesljivo razpoznavo. Prednosti razpoznave s prstnim odtisom so končno prevladale nad težavami – pri Touch ID celo ni bilo treba potegniti s prstom, temveč je zadoščalo prst položiti na senzor za približno eno sekundo.

To je bil trenutek, ko so senzorji prstnih odtisov prenehali biti nekaj abstraktnega in vprašljivo uporabnega ali celo neuporabnega.

Velik napredek v zadnjih dveh letih V dveh letih po prihodu senzorja Touch ID so se senzorji prstnih odtisov še bistveno izboljšali in začeli pojavljati v najrazličnejših izvedbah. Še najbolj sta se pri tem trudila Samsung in Huawei, zdaj pa se senzorji pojavljajo že celo na nekaterih mobilnih napravah srednjega in nižjega srednjega razreda. V višjem razredu skoraj ni več naprave, ki ga ne bi imela. Uporabniki mobilnih naprav z operacijskim sistemom Android so za vse izboljšave senzorjev prstnih odtisov lahko hvaležni dvema skoraj neznanima švedskima podjetjema, ki med drugim tudi zagotavljata ustrezno strojno in programsko opremo - prvo je Fingerprint Cards, drugo pa Precise Biometrics.

Leta 2015 so, še poroča britanski časnik, senzorji prstnih odtisov na mobilnih napravah že dosegli 98-odstotno natančnost, celoten postopek razpoznavanja oziroma verifikacija pa traja le še nekaj desetink sekunde. To je zdaj že tako udobno, da enkrat, ko se uporabnik navadi na zaklep zaslona s prstnim odtisom, vrnitve na gesla ni več (potrjujejo tudi lastne izkušnje). Zdaj ko senzor deluje, je čas, da zgine Naslednji korak v izpopolnjevanju tehnike prstnih odtisov bi lahko bila združitev zaslona in senzorja. Z drugimi besedami, izginotje posebnega senzorja za prstni odtis oziroma zaslon, ki bi točno vedel, kdo se ga dotika. Znanstvena fantastika? Morda res, a je marsikaj, kar danes jemljemo za samoumevno, še pred kratkim bilo prav tako videti oddaljeno in neuresničljivo.

Prstni odtis pa je le ena od biometričnih značilnosti, ki jo tehnologija lahko izkoristi za avtentikacijo in verifikacijo. Roženica, obraz, srčni utrip so le del tega, kar odpira nove priložnosti in izzive.