Osveževanje zaslona: je število hercev pomembno?

Pa vemo, kaj herci (Hz) v resnici pomenijo? Enota v fiziki sicer predstavlja frekvenco, ta pa nadalje ugotavlja, kolikokrat določeno telo zaniha v eni sekundi. Elektrika v evropskih vtičnicah ima frekvenco približno 50 Hz, pri isti pa posledično delujejo tudi naši TV-sprejemniki, ki so v eni sekundi tako v teoriji sliko zmožni zamenjati točno 50-krat.

Zakaj potem 120 in celo 240 Hz? Pred nekaj leti so trg oplemenitili LCD-televizorji z višjimi vrednostmi osveževanja zaslona od povprečnih katodnikov – že pionirski modeli so bili opremljeni z nalepkami 120 Hz. Pri hercih je več vsekakor bolje, a zakaj?

Vsi LCD- zasloni imajo težave z gibljivo sliko. To konkretno pomeni, da vidimo zamazanost slike, če se objekt v ospredju premika, ozadje pa je statično. V zgodnji dobi LCD-zaslonov je bil "motion blur" predvsem posledica slabe odzivnosti (čas, v katerem posamezen piksel spremeni barvo iz svetle v temno – se še spomnite starih "25 ms" računalniških zaslonov), a je napredek tehnologije neprijetnost sčasoma odpravil.

Prava težava so namreč človeški možgani, ki gibanje zaznavajo po svoje. Nekateri zamazanosti namreč niti ne opazijo, večina ljudi pa jo ima za enega od bolj motečih faktorjev, ki se pojavljajo med gledanjem televizije. Pametne glave so zato iznašle dva načina, ki pretentata možgane in sliko prikažeta kakovostnejšo, kot je v resnici: utripanje ozadne osvetlitve in podvajanje posameznih slik.

Pri prvi metodi se deli ozadne osvetlitve ugašajo v skladu z dogajanjem na zaslonu, kar pomeni določen odstotek izgube svetlosti – če je slika že privzeto temna, se lahko pojavijo ekstremi. Manj zapleteno je sicer zgolj prikazovanje črnine med posameznimi diapozitivi (po podobnem principu delujejo filmski projektorji, ozadna osvetlitev se za delec sekunde popolnoma izklopi), a seveda s hitrostjo, ki je človeško oko ne zazna.

Veliko boljša rešitev za 120- in 240-herčne TV-zaslone je vstavljanje dodatnih slik. Način, imenovan tudi interpolacija gibanja, že obstoječe slike združuje v nove (če uporabimo matematično analogijo –načelo je podobno vstavljanju vedno novih točk med dve že obstoječi na premici ali daljici). Metoda pravzaprav nima slabih strani, saj je kakovost videnega izvrstna, kakršnih koli izgub svetlosti pa ni.

Kaj pa plazemskih 600 hercev? Plazmatski zasloni ne poznajo "motion blura" oziroma zamazanosti slike, tako da potrebe po višjih frekvencah osveževanja pravzaprav ni, kajne? No, 600 hercev je v grobem trženjski nateg treh velikih proizvajalcev plazmatskih TV-jev – Panasonica, Samsunga in LG-ja, saj omenjeni niso želeli, da jih zaradi osveževanja po desni z LED LCD zasloni prehitijo tekmeci, a zadeva pravzaprav ni popolna izmišljotina.

Piksli v plazmatskih zaslonih so popolnoma digitalni, saj imajo le dve stanji – vklopljeno in izklopljeno. Različne ravni svetlosti tovrstnih televizorjev so tako odvisne od bolj ali manj pogostega utripanja. Kakšno zvezo ima s tem oglaševanih 600 Hz? Preprosto, plazme vsak delček videa (vsako sliko, če želite) razbijejo na 10 polj (10 x 60 = 600 – logično, kajne?). Če video zapoveduje belino, se vsak piksel vklopi enkrat, če je na vrsti sivina, jih je aktivna zgolj polovica.

Pod črto Še enkrat: osveževanje zaslona pomeni pogostost prikazovanja novih slik. Vse frekvence, višje od 50 Hz (ali 60 v ZDA, saj ima njihovo električno omrežje nižjo napetost), so pravzaprav stvar televizorja. Višje frekvence osveževanja sicer uporabljajo predvsem LCD-zasloni zaradi izboljšanega prikaza gibanja. Plazmatskih 600 hercev je predvsem larifari, a s strogo tehničnega vidika vendarle delujejo s takšno frekvenco, pa četudi je zgolj seštevek posameznih sektorjev videa.

Še nasvet za nakup – če vas moti rahla zamazanost slike oziroma motion blur, si omislite (LED) LCD zaslon s kar najvišjo vrednostjo osveževanja ali pa se držite plazem. No, spodoben nakup so v tem pogledu tudi zasloni OLED, a so zaradi salamenskih cenovnih nalepk za navadnega smrtnika kljub izredni dopadljivosti še vedno predragi.