Nedelja, 12. 3. 2017, 14.59
7 let, 2 meseca
Osupljive fotografije, ki pokažejo pravo ogromnost vesolja #fotozgodba
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,78
Včasih si je težko predstavljati, kako zelo velike so nekatere stvari v vesolju in kakšne so razdalje med njimi, pa tudi, kako majhni in nepomembni smo v primerjavi z vesoljem ljudje. Zbrali smo nekaj fotografij in grafik, ki to zelo dobro ponazorijo.
Da bi lažje razumeli, koliko zvezd je v vesolju, si najprej oglejmo tole
To je galaksija Andromeda. Je naši Rimski cesti najbližja velika galaksija. Počez meri skoraj dvakrat toliko kot Rimska cesta in vsebuje od dva do trikrat več zvezd, po oceni znanstvenikov približno en bilijon (tisoč milijard).
Spodaj je najbolj podrobna fotografija dela Andromede, posnel jo je vesoljski teleskop Hubble.
Pomembna lastnost zgornje fotografije je, da je posneta v izjemno visoki ločljivosti. Pogled lahko zelo približamo:
Na fotografiji tega dela Andromede je okrog sto milijonov zvezd. Poskusimo pogled približati še bolj:
Vsaka bela, modra in rumena pika predstavlja eno zvezdo. Okrog vsake najverjetneje krožijo planeti, na katerih je morda življenje.
Umestimo zdaj podatek, da je vsaka svetla pika na zgornji fotografiji posamezna zvezda, v širšo sliko.
Spodaj je Hubblovo ultragloboko polje, fotografija, ki razkriva nekatere najbolj oddaljene dele vesolja.
Ogled Hubblovega ultraglobokega polja v polni velikosti
Skoraj vsaka od več tisoč svetlih pack na fotografiji je galaksija, ki vsebuje na milijarde zvezd. Zvezd, ki bi bile ob približanem pogledu posejane tako na gosto kot zgoraj pri Andromedi.
Kaj je pri Hubblovem ultraglobokem polju najbolj presunljivo? Dejstvo, da gre za fotografijo ene 13-milijoninke nočnega neba. Toliko različnih galaksij je Hubble videl v tem majhnem kvadratku:
Znanstveniki verjamejo, da bi Hubble podoben prizor videl ob globokem pogledu v kateri koli drugi del nočnega neba.
Kako veliko je Sonce v primerjavi z Zemljo?
Na nebu ni videti prav veliko:
A če ju postavimo skupaj, hitro vidimo razliko v velikosti. Sonce počez meri približno toliko kot 109 Zemelj in je več kot 330-tisočkrat bolj masivno:
Foto: Astronomy Central / John Brady
A da ne boste mislili, da je Sonce v primerjavi z drugimi velika zvezda, poglejte tole:
Gromozanska belomodra krogla je zvezda Eta Carinae. Približno petmilijonkrat obilnejša je od našega Sonca.
A tudi Eta Carinae se lahko le prikloni še večjim primerkom:
Zvezda Betelgeuse je 300-krat bolj masivna od Ete Carinae, zadnja, VY Canis Majoris (Veliki pes), pa je ena od največjih do zdaj odkritih zvezd.
Kako daleč je Luna? Na nebu je včasih videti tako velika.
Razdalja med Zemljo in Luno v povprečju znaša 384.400 kilometrov. To je približno toliko:
Ne sliši se tako veliko: razdalja med Zemljo in Soncem navsezadnje znaša gromozanskih 150 milijonov kilometrov. A med Zemljo in Luno lahko postavimo popolnoma vse planete v Osončju in nam še ostane nekaj tisoč kilometrov prostora:
Od leve proti desni: Zemlja, Merkur, Venera, Mars, Jupiter, Saturn, Uran, Neptun, Luna.
Za lažjo ponazoritev razdalje. Primerjava Jupitra, največje krogle zgoraj in tudi največjega planeta v Osončju, s severnoameriško celino:
Leta 2014 smo pristali na kometu. Velikanski uspeh, saj so kometi v primerjavi s planeti ali lunami zelo majhni.
Pridevnik "zelo majhen" ima, kadar govorimo o vesolju, malce drugačen pomen. Komet 67P/Čurjumov-Gerasimenko, na katerem je novembra 2014 pristala sonda Philae, je vsekakor precej manjši od Zemlje ali Lune. A med pristankom ga je bilo vendarle skoraj nemogoče zgrešiti, tako majhen namreč spet ni:
Komet 67P/Čurjumov-Gerasimenko in ameriška metropola Los Angeles, drugo največje mesto v ZDA.
Stvari v vesolju so nepredstavljivo velike ...
To je Veliki Magellanov oblak, naši Rimski cesti ena od najbližjih galaksij. Zelo svetla, skoraj že bela struktura v spodnjem desnem kvadrantu fotografije je meglica Tarantela. Meglice so velikanski oblaki prahu in plinov, v katerih se rojevajo zvezde.
Meglica (ali tudi Nebula) Tarantela je ena od največjih in najsvetlejših do zdaj odkritih tovrstnih tvorb.
Če bi bila meglica Tarantela od Zemlje oddaljena enako kot meglica Orion (ta je oddaljena 1.300 svetlobnih let, Tarantela pa kar 163 tisoč), ki je del naše galaksije Rimske ceste, bi ponoči zasedla ogromen del neba in svetila močneje od Lune. Bila bi dovolj svetla, da bi ustvarjala sence.
... ljudje pa smo nepredstavljivo majhni.
To fotografijo Zemlje je z rekordne razdalje šest milijard kilometrov leta 1990 med zapuščanjem Osončja posnelo raziskovalno vesoljsko plovilo Voyager 1. Zemlja je prikazana kot majhna svetla pika v sončnem žarku. Na fotografiji je Zemlja tako majhna, da pravzaprav ne zapolni niti enega piksla.
Preberite in poslušajte, kaj je o fotografiji, ki ji pravijo Bleda modra pika, povedal astronom Carl Sagan, ki je tudi dal pobudo, da Voyager 1 svojo kamero še zadnjič obrne proti Zemlji:
Carl Sagan
"S te velikanske razdalje se Zemlja ne zdi posebej zanimiva. A za nas je drugače. Pomislite še enkrat na to piko – to je tukaj, to je dom, to smo mi. Na tej piki so vsi, ki jih imate radi, vsi, za katere ste kadarkoli slišali, vsak človek, ki je kdajkoli obstajal, je živel tukaj. Je vir našega veselja in trpljenja. Na tisoče religij, prepričanj in naukov, vsak lovec in nabiralec, junak in strahopetec, ustanovitelj in uničevalec civilizacij, kralj in kmet, mlad zaljubljen par, mama, oče, otrok, izumitelj in raziskovalec, zagovornik morale in etike ter podkupljeni politik, superzvezdnik, vrhovni poveljnik, svetnik in grešnik v zgodovini naše vrste so obstajali in živeli tukaj, na delčku prahu v sončnem žarku. Zemlja je zelo majhen oder v velikem vesoljskem teatru. Pomislite na reke krvi, ki so jo prelivali veliki vojskovodje, da bi začasno postali poglavarji delčka pike. Pomislite na to, koliko krutosti, nesporazumov, želja po pobijanju, sovraštva je bilo. Ta bleda pika v perspektivo postavlja našo domišljeno pomembnost, naš domišljeni privilegirani položaj v vesolju. Neizmerna praznina, ki jo obdaja, pa ne namiguje, da bi pomoč, ki bi nas rešila pred nami samimi, našo uničevalnostjo, prišla od drugod. Za zdaj ne vemo, ali življenje obstaja drugje kot na Zemlji. Za zdaj tudi še nimamo možnosti, da bi se preselili kam drugam. Obiskali – da. Kolonizirali – še ne. Zemlja je kraj, kjer se mora človeštvo postaviti zase. Pravijo, da delo v astronomiji gradi človekovo osebnost in mu pomaga, da na dogajanje okrog sebe začne gledati bolj ponižno. Nič tega morda ne dokazuje bolje od te izjemno oddaljene fotografije našega majcenega sveta. Zame fotografija pomeni poziv k izboljšanju medosebnih odnosov in ohranjanju ter cenjenju blede modre pike, edinega doma, ki smo ga kdajkoli poznali."
Preberite tudi: 25 najboljših fotografij vesolja v letu 2016
