Ko si bil zaradi delitve letakov huje kaznovan kot za spolno nadlegovanje

Tako pravi Metka Bukošek, avtorica razstave Za poljubčke je dobil vse – Črna kronika iz Zgodovinskega arhiva Celje. Tam so sinoči na ogled postavili nekatere zloglasne in šokantne primere črne kronike v pravosodnih dokumentih iz svojega arhiva v preteklosti, od leta 1919 do časa iz polpreteklega obdobja, ko so črno kroniko že obvladovali mediji. Vsebinski poudarek na razstavi je namreč v razkritju sodnih spisov iz črne kronike in ne na medijskih objavah.

Ali črna kronika vpliva na črno vzdušje v družbi? "Z razstavo se v Zgodovinskem arhivu Celje odzivamo na aktualno temo, ki privlači že od nekdaj. Črna kronika je ena najbolj spremljanih in debatiranih vsebin, obvladuje tako mreže javnega kot zasebnega komuniciranja. Poplava tovrstnih vsebin pogosto meji že na meje dobrega okusa in vprašati se gre, ali črna kronika ne vpliva tudi na črno vzdušje v družbi," o namenu razstave pravi Borut Batagelj, direktor Zgodovinskega arhiva Celje.

Kot je še povedala Metka Bukošek, nekoč področje črne kroniko ni bilo tako medijsko pokrito. Šele v časopisih, ki so izhajali v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, je zasledila prve zgodbe o takšnih in drugačnih deliktih, rubrike z imenom Črna kronika, kot jo poznamo danes, pa še ni bilo. "Prav tako so o primerih iz črne kronike pisali manj bombastično in šokantno kot danes, ampak je šlo bolj za poduk in poudarjanje moralnih vrednot."

Ogled razstave na lastno odgovornost Na razstavi v Zgodovinskem arhivu Celje so predstavljeni primeri številnih sodnih spisov, ki pričajo o podobnih primerih črnokroničnih dejanj, kot jih poznamo danes: umorih, pedofiliji, krajah, tatvinah, poneverbah denarja itn. Kot so v arhivu pomenljivo zapisali v vabilu na razstavo, si jih je mogoče ogledati na lastno odgovornost, ker lahko nekateri primeri človeka močno presunejo.

Kot na primer umor v Vojniku, ki izraža tudi danes zelo aktualne težave sobivanja in sožitja starejših in mlajših. Na primeru zeta, ki ga tašča, ki je pokopala že tri može, s pomočjo sina neke noči ubije na zelo krut način, ali kot navaja sodni spis, "ubijanje je trajalo kar pol ure". Pa primer pedofilije iz leta 1919, ko se je starejši možakar izživel nad osemletno deklico, primer zoofilije, ko se je hlapec spravil na kobilo, primer žalostnega družinskega nasilja iz Trbovelj zaradi bolestno ljubosumnega moža itn.

Vsebina spisa kot najbolj napeta kriminalka Še posebej avtorica razstave, ki je pri zbiranju gradiva sodelovala tudi s policijskim muzejem, izpostavi primer umora iz leta 1938, ko je Jurij Zabukovšek umoril neko žensko, da bi si prilastil njen denar. Čez eno leto so ga po izreku sodbe obesili. "Gre za zelo bogat sodni arhiv, v njem je vse, od obtožnice do izpovedi prič, mrliškega ogleda, izvemo, kdo so bili njegovi krvniki, od kod so prišli. Spis ima tudi bogato prilogo, v njem so njegovi belgijski in nemški potni list, ljubezenska pisma in razglednice, pisma, s katerimi je odgovarjal na svoj ženitni oglas. Vsi spisi niso tako bogati, tam so ohranjene samo sodbe, ni slikovnega gradiva," pojasnjuje Bukovškova.

Doda, da so sodni spisi iz preteklosti veliko bolj zanimivi kot današnji, ki so v glavnem le fotokopije in računalniški izpisi, na roko praktično ni napisano nič več. "V starih spisih je tudi zelo bogat jezik, ki beleži čustvene odtenke sodnikovega opazovanja prič. Ko danes berem razsodbo ali zaslišanja, pa bi včasih potrebovali že prevajalca iz slovenščine v slovenščino," meni Bukovškova.

In kazni? O tem, kakšne so bile vrednote tedanjega časa, veliko pove primer iz Kraljevine Jugoslavije, ko je raznašalec letaka peticije za Zedinjeno Slovenijo prejel tri mesece zapora, tisti, ki je spolno nadlegoval fante v barakah industrijsko-rudarskega naselja, pa dva meseca.