20 let afere Hit: Politično spletkarjenje in divja privatizacija

Te besede je v zvezi z vpetostjo nekaterih podjetij v politiko, privatizacijo in odstavitvijo Mihe Brejca natančno pred dvajsetimi leti, v soboto, 13. marca 1993, na tretji strani časnika Delo v znameniti kolumni Casino Royal zapisal pokojni Danilo Slivnik, takratni namestnik glavnega in odgovornega urednika. Začela se je prva velika poosamosvojitvena afera, ki je v politiki in gospodarstvu sprožila niz dogodkov, od katerih nekateri še danes niso povsem pojasnjeni. Bodisi zaradi "omerte" bodisi ker so nekateri akterji izgubili svoja življenja v čudnih okoliščinah. Proti vodilnim v Hitu je bilo v naslednjih letih vloženih več kot sto ovadb, na podlagi katerih je državno tožilstvo vložilo dvanajst obtožnic. V Sloveniji je bilo sproženih devet kazenskih postopkov, en proces je bil v Italiji, toda samo v enem primeru je bil Danilo Kovačič, tedanji generalni direktor Hita, pravnomočno obsojen, pozneje pa pomiloščen. VIS odkrival divjo privatizacijo Varnostna informativna služba (VIS) se je po prvih demokratičnih volitvah in osamosvojitvi poskušala otresti spon nekdanje Službe državne varnosti (SDV) in še prej Udbe, pravzaprav tajne politične policije v rokah komunistov. Prve informacije, ki jih je dobil novi direktor VIS-a Miha Brejc, so bile, da je nekdanja socialistična oblast s pomočjo italijanske mafije držala roke nad igralništvom, prav tako pa so operativci dobivali informacije o divjem lastninjenju. Z operativnimi metodami so zaznali kar okoli 600 primerov kraj družbenega premoženja v slovenskih podjetjih, v katere so bili vpleteni "rdeči" direktorji in tudi nekateri politiki. Demosova vlada, ki jo je vodil Lojze Peterle, se je tedaj ukvarjala predvsem z osamosvojitvijo Slovenije, z gospodarstvom (in s tem lastninjenjem) pa manj. Maja 1992 je v tretjem poskusu padla in začela se je desetletna vladavina Janeza Drnovška. Takrat je v republiški skupščini, predhodnici državnega zbora, padel tudi igralniški zakon, ki je predvideval 80-odstotno državno lastništvo igralnic.

Brejca zamenja Sirše Miha Brejc je pozneje povedal, da je VIS spremljal dogajanja v Hitu in da je o tem redno poročal vladi: "Skratka, vrh slovenske politike je bil seznanjen z divjo privatizacijo in krajo družbenega premoženja, vendar pristojni niso ukrepali, VIS pa ni bil pristojen za vlaganje ovadb."

Poleti 1992 je Brejc ministrstvu za finance oddal poročilo o igralništvu in predlagal, naj gredo v Hit inšpektorji Službe družbenega knjigovodstva (SDK), vendar se je to zgodilo šele jeseni. Medtem je na rednih volitvah zmagala LDS, SDK pa je pod vodstvom Romane Logar postal glavni trn v peti privatizacijskim tajkunom. Vlada, kjer je imela večino Drnovškova LDS, se je Brejca znebila v začetku leta 1993. Nasledil ga je Drnovškov zasavski rojak Janez Sirše, ki je takoj zahteval vpogled v dosje Hit, Brejc pa mu ga ni želel dati. Pozneje je državnozborski preiskovalni komisiji razložil, da je bil Sirše še kot turistični minister zelo vpleten v igralniške posle. Čez nekaj tednov je izšla Slivnikova kolumna.

Jeza igralničarjev

Zaradi kolumne si je Slivnik nakopal jezo igralničarjev in prvo tožbo. Kljub močnemu delovanju služb za odnose z javnostmi, ki so jih v Hitu najeli, naj preprečijo uhajanje informacij v medije, so podrobnosti počasi curljale v javnost.

Janez Janša, tedanji obrambni minister in član koalicije, je v torek, 6. aprila 1993, na TV omizju televizije Slovenija omenil podjetje, ki v zadnjih letih ni plačalo 150 milijonov dolarjev davka: "Sto petdeset milijonov dolarjev je denar, s katerim lahko v Sloveniji kupiš oblast. Lahko kupiš novinarja, lahko kupiš vse, če ni finančnega nadzora, če ni finančne discipline. S tem denarjem lahko kupiš volitve." O čem je govoril, je vedela le majhna skupina ljudi.

Odgovor je prišel nekaj ur pozneje, 7. aprila, ko je poslanec in opozicijski voditelj Marjan Podobnik razkril zaupno informacijo SDK-ja. Takrat je Jaša Zlobec, član koalicije, izrekel besede, ki so bile po osamosvojitvi ene najbolj citiranih: "Kri bo tekla v potokih."

Poznejši dogodki so se odvili bliskovito, sama afera pa se je zavlekla v novo tisočletje. Ustanovljena je bila preiskovalna komisija, dokumente afere pa je na sejo komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb v dveh kovčkih v državnozborsko sobo številka 209 prinesel Brejc. Nato se je izkazalo, da sta bila kovčka, v katerih je bilo več kot 1.500 strani dokumentov, že deponirana v poslopju parlamenta, tako da jih je Brejc takrat samo prevzel in prinesel.

S tujim denarjem za svoj račun Preiskovalna komisija in mediji so odkrili, da ne gre samo za neplačevanje davkov in poskus divje privatizacije tedanjega vodstva Hita, v katerem so bili generalni direktor Danilo Kovačič, vodja financ Darko Makuc in vodja za odnose z javnostjo Nelida Nemec, temveč tudi za čudno poslovanje posojilne službe. Goste je po nalogu Kovačiča začel financirati njegov sorodnik Danilo Kodrič skupaj z ženo Anilo Thanasi Kodrič. Prav posojilna služba pa je bila tista, ki je vpletenim prinašala gotovino.

Danilo Kodrič je financiral goste s Hitovim denarjem in na Hitov račun, hkrati pa zaračunaval provizijo. Povedano drugače. Poslovali so z družbenim denarjem za svoj račun. Koliko denarja je tedaj v resnici poniknilo v zasebne žepe, ne ve nihče, gotovino pa so v kovčkih nosili prek meje v italijanske banke.

"Po moji oceni med 15 in 20 milijonov zdajšnjih evrov," se je pozneje spominjal tedanji poslanec državnega zbora Ivo Hvalica, ki se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kot član preiskovalne komisije za parlamentarno preiskavo o sumu zlorabe javnih pooblastil v poslovanju podjetja Hit boril proti nepravilnostim.

Nekoliko drugače je leta pozneje menila Nelida Nemec, saj naj bi bilo danes mnogo boljše, recesija pa bi se manj čutila, če bi bilo slovensko gospodarstvo v zasebnih rokah. Tudi Danilo Kovačič je po mnogo letih v intervjuju za Finance izjavil: "Hit je izgubil deset let razvoja, Slovenija je ob štiri milijarde evrov deviznega priliva, jaz pa ob 13 let življenja."

Čeprav danes večina na afero Hit gleda kot na običajno privatizacijsko afero, je bila afera tudi politična in korupcijska. "Šlo je za politično spletkarjenje in spopad okoli nedorečenih sistemskih oziroma zakonskih rešitev," se spominja Igor Guzelj, nekdanji novinar Dela, pozneje pa Maga in Reporterja, ki je preiskoval sporne posle vodilnih v Hitu. Dodal je: "Afera Hit je bila v bistvu prvi resni spopad s poskusom divje privatizacije v samostojni Sloveniji, in sicer v gospodarski panogi, ki po eni strani omogoča hitre in lahke zaslužke, po drugi pa velike zlorabe, če nadzor popusti."

Kje so akterji afere danes? Danilo Kovačič, ki je bil v času afere tudi državni svetnik z imuniteto, je konec prejšnjega stoletja odšel iz Hita. Leta 2000 je bil skupaj s soobtoženim Danilom Kodričem spoznan za krivega zlorabe položaja. Po številnih pritožbah močne odvetniške ekipe, ki je izvršitev zaporne kazni preložila za več let, ga je leta 2006 pomilostil tedanji predsednik Janez Drnovšek, ki je svojo odločitev obrazložil: "Trinajst let kalvarije, ženino zdravje in zasluge za Novo Gorico." Verjeli so mu le redki. Danes 73-letni Danilo Kovačič živi v stanovanjski hiši v Tomačevici pri Komnu.

Danilo Kodrič je istega leta umrl v prometni nesreči, njegova žena Anila Thanasi Kodrič pa je dobila pogojno kazen. Umrl je tudi finančnik Hita Darko Makuc, ki se je obesil. Njegova smrt je še danes zavita v skrivnost. Drnovšek naj bi takrat prejel pismo, ki na treh straneh podrobno opisuje, da ni šlo za samomorilsko dejanje.

Nelida Nemec se je leta 2007 vrnila v Hit.