Zoki, mi smo s tabo!

Nedavna aretacija ljubljanskega župana in predsednika Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića, njegovih sinov in najožjih sodelavcev je dogodek, ki bo zelo verjetno močno zaznamoval dogajanje na slovenskem političnem prizorišču, saj lahko povzroči občutne spremembe v razmerju sil med političnimi igralci, enega od trenutno najpomembnejših med njimi pa postaviti na stranski tir (ali na kakšno še manj primerno lokacijo). Zato je bil pričakovano deležen osrednje medijske pozornosti. Precej manj pozornosti pa je bil deležen neki dogodek, ki je sledil dan po zaslišanju Jankovića in preostalih. Čeprav bi si jo še kako zaslužil. Pri njem sicer ni šlo za sume kakšnih kaznivih dejanj, a je vseeno dodobra razgalil način funkcioniranja in stanje duha v slovenski prestolnici (in širše). Govorimo o posvetu, ki ga je ljubljanski župan sklical z mestnimi funkcionarji, direktorji javnih podjetij in javnih zavodov. Domnevno zato, da bi preveril, koliko podpore ima med sodelavci. In to podporo je seveda dobil. Prisotni so ga podprli tako rekoč z "aklamacijo", saj se samo eden od udeležencev ni strinjal s tem. Takšen način demonstracije podpore pomeni notorično zlorabo oblastniške moči, saj za svoje politične interese uporablja tiste, ki naj bi skrbeli za zagotavljanje javnih storitev, neodvisno od dnevne politike. Povsem normalno bi bilo, če bi Janković "zbobnal" skupaj politične funkcionarje svoje stranke, tako na ravni mesta kot na ravni države. Oni so namreč tisti, ki so ga izbrali za svojega predsednika, zato so postopki, v katere je vpleten, še kako njihova stvar. Vendar kaj imajo s tem opravili direktorji komunalnih služb ali ravnatelji šol in vrtcev? Čisto nič! Ti so odgovorni za to, da njihove ustanove ponujajo čim boljše storitve uporabnikom, ne glede na to, kdo je na županskem položaju, ne glede na to, ali je ta v preiskavi ali pred sodiščem. To in podobna Jankovićeva ravnanja kažejo na elementarno nezmožnost razlikovati med tem, kaj je stvar družine, kaj podjetja, kaj pa politike. V moderni družbi so namreč to ločena avtonomna področja, s svojimi specifičnimi normami in principi, zato jih ni mogoče mešati med sabo. To ljubljanski župan zelo pogosto počne. To je manira kakšnega postsovjetskega samodržca, ne pa demokratičnega politika iz države članice Evropske unije. Vendar odgovornosti za takšno zlorabo javnih institucij v politične namene nikakor ni mogoče zvaliti zgolj na Jankovićeva pleča. Za to igro sta potrebni dve strani. In udeležencev zgoraj omenjenega posveta očitno nikomur ni bilo treba kaj posebej siliti vanjo. Zelo simptomatično je, da je proti sodelovanju vodilnih ljudi ljubljanskih javnih ustanov pri obrambi županovega "'lika in dela" javno protestiral le eden od povabljenih, ravnatelj prulske osnovne šole Dušan Merc. To priča o izredno visoki stopnji politizacije tega področja. Očitno ti ljudje menijo, da je njihovo poslanstvo v tem, da služijo županu, ne pa meščankam in meščanom. In da je njihova dolžnost, da svojemu "vodji" servilno izrekajo vdanost, ne glede na okoliščine.