Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Boštjan M. Zupančič

Ponedeljek,
9. 11. 2015,
14.38

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

kolumna Boštjan M. Zupančič

Ponedeljek, 9. 11. 2015, 14.38

7 let, 1 mesec

Zavist in zavest (I)

Boštjan M. Zupančič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Kot da bi nam to kaj pomagalo, v naši folklori zelo visoko sicer kotira zavest o pregovorni slovenski zavisti.

Če bi 'fovšija' gorela, pravijo, bi nam bilo vsem zelo toplo. (eh, samo ne pri srcu …) Nekako velja za samoumevno, da je zavist, kakor da to ne bi bilo nič takega, pravladujoči del slovenske zavesti. Ljudje pa ne vedo, kaj to v resnici pomeni …

Toda zavist, ki se je zavedamo, je le vrh ogromne ledene gore. Preveč smo nevoščljivi drug drugemu, zato smo narod brez herojev.

Morilka vseh vrlin A stvar ni v tem. Zavist, kot je to prvi vedel že angleški literat Geoffrey Chaucer (1343–400) (vir), je morilka vseh vrlin. To je bilo jasno že sv. Avguštinu. V Pripovedi podeželskega župnika (Parson's Tale), ki je zadnja njegovih Canterburyjskih zgodb, Chaucer pravi, da je zavist žalost ob uspehu drugih in veselje nad tujo bolečino: "Je najhujši greh, ker nasprotuje vsem drugim vrlinam ter dobroti in je greh zoper Svetega Duha, ki je vir vsega dobrega." ("It is the worst of sins as it sets itself against all other virtues and goodness and is flatly against the Holy Ghost, the source of Bounty." vir)

Zavist je napad na tisto, kar je najbolj občudovanja vredno. (vir) Za pravnega filozofa Johna Rawlsa je v kombinaciji z občutkom nemoči vsakdanja (zavestna) zavist posledica nizkega cenjenja samega sebe. Za psihoanalitičarko Melanie Klein pa je zavist prededipalno enačenje prek projekcije (projective identification) in je čustvo, razjarjeno zaradi tega, kar drug človek ima in ker uživa nekaj, kar je zaželeno; pri tem je želja zavistneža (zavistnice) človeku to odvzeti oziroma uničiti, pokvariti.

Projektivna identifikacija Pojem projektivnega enačenja (projective identification) prihaja od Freuda. Na drugo osebo nezavedno nanesemo, projiciramo nekaj, kar nam je na ravni zavesti v naši psihi nesprejemljivo in česar se ne zavedamo. Taka zavist torej ostane v nezavednem.

Eksistencialistični angleški psihoanalitik R. D. Laing piše, da ne gre zgolj za to, da bi na človeka kot na projekcijsko platno projicirali tisto, kar nam je samim zase nesprejemljivo. Ne, ona ali on želi in hoče tega človeka (v intimnem odnosu) ponarediti v utelešenje in poosebljenje tistega, kar je predmet njene oz. njegove projekcije: "Nezavedno se trudi, da bi v drugem našla oz. našel tisto, kar nanj projicira, ali da bi ga pripravil do tega, da bi ta postal utelešenje te projekcije." (vir)

Laing je torej šel korak dlje kot Freud in je prepoznal situacije, v katerih ne gre zgolj za enostransko projiciranje nesprejemljivega na drugo osebo. Gre namreč za nezavedni napor, da bi človeka projekcijsko platno v dejanskosti ponaredili v nekaj, kar ta oseba ni (bila). Ker je nezavedno (po Lacanu) podvrženo ponavljanju preteklih travm (fr.: répétition), gre tu za izživljanje neprebolenih otroških poškodb, najpogosteje gre za projekcijo slabega očeta ali matere.

Jasno, v dolgoročnih in intimnih človeških odnosih človek, ki je predmet projekcije, res privzame lastnosti, s katerimi ga partner potvarja. Od tod Laingova eksistencialistična poanta, ko je človek v nekem odnosu stalno predmet projekcije, ponarejen – in tak nato tudi postane. Laing tu uvaja tudi pojem razpotrjevanja (angl.: disconfirmation) . Okolje, tudi širše, nas v tistem, kar smo, lahko prepoznava in potrjuje, lahko pa nam to tudi iz naslova zavisti to odreka. Če to posplošimo, dobimo med drugim narod brez herojev.

Zeti in tašče Del iste projektivne zgodbe je tudi prenos agresivnosti (angl.: displacement of aggression). Najbolj je tu nazorna Freudova zgodba o tem, zakaj tašče pogosto sovražijo svoje zete. Oziroma, zakaj imajo zeti s taščami probleme. Na začetku se tašče v njih nadomestno zaljubijo (in so svojim hčeram zavistne). Zavist in poželenje pa na ravni zavesti za taščo kratko malo nista sprejemljivi. Tašča to potisne in zadrži v nezavednem. Ker je to poželenje nekaj, za kar jo njena vest (superego) napadalno želi kaznovati, se ta napad namesto nase, to je na samo na taščo, preusmeri v zeta, se nanj projicira. Zato imajo v določenih afriških plemenih tabu, ko se tašča se z zetom ne sme srečati, temveč mora, da bi se mu izognila, s poti skočiti v grmovje.

Se pa zgodba tu ne konča, ker zet do takega podtikanja – če se je prisiljen s taščo srečevati – ne more biti ravnodušen. Tašča hoče iz njega narediti pošast, projekcijo lastnega primitivnega nezavednega. Zet se lahko na to kaj ustrežljivo odzove in vsaj v njenih očeh res postane pošast. Vsekakor pa je zanj tak odnos izredno škodljiv, zato bi moral biti on tisti, ki bi skočil v grmovje. Prek obremenjenega 'vmešavanja' tašče pa prav lahko pride do razveze, kar je morda tisto, k čemur taščina nezavedna zavist v prvi vrsti sploh teži. Gre za to, da je zavistna svoji hčeri.

Prvinska zavist Tako je večina prvinske zavisti nezavedne. Zavist, ki se je zavedamo, je sicer uničevalna, a večina te ledene gore je pod gladino in je pri sebi ne vidimo. Ljudje mislijo, da je stvar psihoanalize, da ozavesti tisto, kar je bilo potisnjeno v nezavedno. (Lacan to imenuje refoulement) Toda to, da nas glede zavisti kdo ozavesti in vprašanje spravi na raven zavesti, problema ne rešuje.

Zavist je namreč usidrana zelo globoko; je prvotni izraz prvinske uničevalnosti. Zavistni impulzi, oralni in analno sadistični, so v človeku od samega začetka in so usmerjeni že na (odsotne) materine prsi. Tu gre za dojenčkovo uničevalno usmerjenost na t. i. dobri objekt. Po Kleinovi je to vgrajeno v človekovo psiho, stanje pa poslabšajo travme v otroštvu in adolescenci. Drugače rečeno, ljudje, ki so imeli srečno (zlasti zgodnje) otroštvo in ki v življenju niso poraženci (angl.: losers), ampak zmagovalci (angl.: winners) – nadomestila za zmago namreč ni! – sebe doživljajo kot človeka, ki nima komu kaj zavidati.

Politična zavist Ljudje, ki so obremenjeni z bogato zasluženimi manjvrednostnimi kompleksi, kot to lepo vidimo v slovenskem parlamentu, pa svojo zavist izživljajo v napadih, ki so sami sebi namen. Če te strukturne zavisti ne bi bilo, bi bilo slovensko javno življenje do neprepoznavnosti drugačno, boljše. Pri nas sestaviti vlado je zato hud preskus potrpežljivosti, vsaka druga interpelacija ministra je tako očitno stvar projicirane zavisti.

Se tega protagonisti res ne zavedajo?

Ne spreglejte