Ponedeljek, 9. 11. 2015, 14.38
7 let, 1 mesec
Zavist in zavest (I)
Kot da bi nam to kaj pomagalo, v naši folklori zelo visoko sicer kotira zavest o pregovorni slovenski zavisti.
Če bi 'fovšija' gorela, pravijo, bi nam bilo vsem zelo toplo. (eh, samo ne pri srcu …) Nekako velja za samoumevno, da je zavist, kakor da to ne bi bilo nič takega, pravladujoči del slovenske zavesti. Ljudje pa ne vedo, kaj to v resnici pomeni …
Toda zavist, ki se je zavedamo, je le vrh ogromne ledene gore. Preveč smo nevoščljivi drug drugemu, zato smo narod brez herojev.
Zavist je napad na tisto, kar je najbolj občudovanja vredno. (vir) Za pravnega filozofa Johna Rawlsa je v kombinaciji z občutkom nemoči vsakdanja (zavestna) zavist posledica nizkega cenjenja samega sebe. Za psihoanalitičarko Melanie Klein pa je zavist prededipalno enačenje prek projekcije (projective identification) in je čustvo, razjarjeno zaradi tega, kar drug človek ima in ker uživa nekaj, kar je zaželeno; pri tem je želja zavistneža (zavistnice) človeku to odvzeti oziroma uničiti, pokvariti.
Eksistencialistični angleški psihoanalitik R. D. Laing piše, da ne gre zgolj za to, da bi na človeka kot na projekcijsko platno projicirali tisto, kar nam je samim zase nesprejemljivo. Ne, ona ali on želi in hoče tega človeka (v intimnem odnosu) ponarediti v utelešenje in poosebljenje tistega, kar je predmet njene oz. njegove projekcije: "Nezavedno se trudi, da bi v drugem našla oz. našel tisto, kar nanj projicira, ali da bi ga pripravil do tega, da bi ta postal utelešenje te projekcije." (vir)
Laing je torej šel korak dlje kot Freud in je prepoznal situacije, v katerih ne gre zgolj za enostransko projiciranje nesprejemljivega na drugo osebo. Gre namreč za nezavedni napor, da bi človeka projekcijsko platno v dejanskosti ponaredili v nekaj, kar ta oseba ni (bila). Ker je nezavedno (po Lacanu) podvrženo ponavljanju preteklih travm (fr.: répétition), gre tu za izživljanje neprebolenih otroških poškodb, najpogosteje gre za projekcijo slabega očeta ali matere.
Jasno, v dolgoročnih in intimnih človeških odnosih človek, ki je predmet projekcije, res privzame lastnosti, s katerimi ga partner potvarja. Od tod Laingova eksistencialistična poanta, ko je človek v nekem odnosu stalno predmet projekcije, ponarejen – in tak nato tudi postane. Laing tu uvaja tudi pojem razpotrjevanja (angl.: disconfirmation) . Okolje, tudi širše, nas v tistem, kar smo, lahko prepoznava in potrjuje, lahko pa nam to tudi iz naslova zavisti to odreka. Če to posplošimo, dobimo med drugim narod brez herojev.
Se pa zgodba tu ne konča, ker zet do takega podtikanja – če se je prisiljen s taščo srečevati – ne more biti ravnodušen. Tašča hoče iz njega narediti pošast, projekcijo lastnega primitivnega nezavednega. Zet se lahko na to kaj ustrežljivo odzove in vsaj v njenih očeh res postane pošast. Vsekakor pa je zanj tak odnos izredno škodljiv, zato bi moral biti on tisti, ki bi skočil v grmovje. Prek obremenjenega 'vmešavanja' tašče pa prav lahko pride do razveze, kar je morda tisto, k čemur taščina nezavedna zavist v prvi vrsti sploh teži. Gre za to, da je zavistna svoji hčeri.
Zavist je namreč usidrana zelo globoko; je prvotni izraz prvinske uničevalnosti. Zavistni impulzi, oralni in analno sadistični, so v človeku od samega začetka in so usmerjeni že na (odsotne) materine prsi. Tu gre za dojenčkovo uničevalno usmerjenost na t. i. dobri objekt. Po Kleinovi je to vgrajeno v človekovo psiho, stanje pa poslabšajo travme v otroštvu in adolescenci. Drugače rečeno, ljudje, ki so imeli srečno (zlasti zgodnje) otroštvo in ki v življenju niso poraženci (angl.: losers), ampak zmagovalci (angl.: winners) – nadomestila za zmago namreč ni! – sebe doživljajo kot človeka, ki nima komu kaj zavidati.
Se tega protagonisti res ne zavedajo?