Torek, 4. 11. 2014, 21.29
6 let, 7 mesecev
Zakaj ne bi uvedli še davka na neumne politike?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0
Lestvica 100 najbogatejših Slovencev je dokaz, da v Sloveniji ni mogoče obogateti. Kajti slovenski politiki ne skrbijo, da bi bili državljani čim bogatejši, temveč delajo vse, da bi bili enako revni.
Najprej o tem, da v Sloveniji ni mogoče obogateti: na Managerjevo lestvico 100 najbogatejših Slovencev, objavljeno danes, so se uvrstili zgolj podjetniki, ki poslujejo pretežno v tujini. To pomeni, da s podjetništvom, ki bi se omejilo na Slovenijo, preprosto ne boste nikoli postali milijonarji. Ponosni in v ljudski ekonomiji podkovani zavedni Slovenci bodo zdaj vzkliknili, da je to povsem razumljivo, saj je slovenski trg premajhen, da bi lahko kdo obogatel doma. Ekonomija obsega tega ne omogoča.
Sam vidim še vsaj dva razloga, enako pomembna, kot je velikost trga, zaradi katerih ne boste postali milijonarji, če boste poslovali le v Sloveniji.
1. Če se odločite za podjetniško pot in je vaš posel usmerjen k prodaji podjetjem (B2B), prej ali slej trčite ob politiko – večina velikih slovenskih podjetij je vsaj posredno v državni lasti. Torej se morate tudi z vplivnim politikom dogovoriti, da vam pomaga pri sklepanju posla v državnem podjetju. To je pomembnejše kot kakovost vašega izdelka, vaša predanost podjetju ali vaša zavezanost kakovosti.
2. Slovensko okolje je, pa naj se to sliši še tako zlajnano, izjemno nekonkurenčno. Po eni strani so zadeve zelo zabetonirane, v mislih imam predpise, ki jih podjetnikom z neživljenjskimi zakoni določajo politiki: kje morajo biti gasilni aparati, kaj vse mora pisati na računu, ki ga napišete na roko, kakšne oznake morajo imeti kozarci v baru, kako mora hotelir prijaviti svoje goste in s kakšnimi črkami mora napisati njihova imena … Veleume slovenske birokracije bi lahko našteval v nedogled. Po drugi strani so dejavniki, ki vplivajo na posel, v Sloveniji zelo negotovi – pravna varnost je pogosto tako ohlapna, nepredvidljiva in na sodiščih tako dolgotrajna, da se marsikateri izkušenejši podjetnik raje odloči požreti krivico in iti naprej.
Na Managerjevo lestvico najbogatejših Slovencev se vsako leto uvrsti več podjetnikov in vedno manj je tistih tranzicijskih parvenijev, ki so do milijonov prišli s pomočjo prijateljev v bankah in politiki. Hitro pridobljeni milijoni so hitro izhlapeli in tega ni mogla preprečiti niti slovenska politika.
Ob pogledu na lestvico sem zelo vesel, ko vidim pogumneže, ki so šli s poslom ven in jim je uspelo. Ob pogledu na nekatere slovenske ministre pa sem zelo zaskrbljen, ker vidim, da državljanom tlakujejo pot v revščino.
Trdim, da minister Židan ne skrbi za zdravje slovenskih davkoplačevalcev, temveč ga ogroža. S tem, ko bodo naše denarnice še tanjše kot zdaj, ko bodo državljani imeli še manj denarja in manj služb, si bodo za svoje zdravje lahko privoščili še manj kot zdaj.
Dovolite, da naštejem razloge, zakaj je Židanova ideja o tem novem zakonu neumna, škodljiva in nevarna:
1. Minister Židan v predlogu zakona ocenjuje, da bo v skrbi za zdravje državljanov s tem davkom pobral osem milijonov evrov dodatnih davčnih prilivov v državni proračun. Ob tej njegovi trditvi imam dva pomisleka:
‒ Če se minister resnično trudi za zdravje državljanov, potem naj te prihodke usmeri neposredno v zdravstveno blagajno. Če pa bo osem milijonov ostalo v državni blagajni, je to zgolj priliv za javni sektor, ki bo ta denar porabil za svoje plače.
‒ Danci so davek na sladke pijače uvedli leta 2012 in ga že sredi leta 2013 ukinili. Vlada je pojasnila, da je z nadzorom nad izvajanjem tega zakona imela več stroškov kot prilivov. Tak zakon namreč zahteva strokovno usposobljene inšpektorje, ki bodo nadzorovali vsebnost sladil in sladkorja ter bodo imeli za to posebna skladišča in laboratorije za opravljanje potrebnih analiz.
2. Moder in pravičen zakonodajalec sprejema sistemske zakone, ne pa diskriminatornih oziroma usmerjenih v določene skupine. Si predstavljate, da bi vlada uvedla zakon za voznike na primer Fiatovih avtov, medtem ko bi voznike citroënov pustila povsem neobdavčene? Zakaj hoče torej Židan uvesti davek na sladkor v pijačah, ne pa na vse izdelke s sladkorjem? Zakaj ne bi obdavčil še sladoleda, jogurtov, čokoladnih namazov, sladkarij, piškotov? Zakaj je strokovnjak za prašičerejo, kar je bil Židan, preden je postal politik, za tarčo izbral samo eno industrijo? Ker ne zna zmanjšati porabe potratne države, mora pleniti po podjetjih in se je pač spomnil na proizvajalce pijač?
3. Kaj bo minister Židan naredil, ko bodo prebivalci ob meji kupovali sladke pijače v sosednjih državah, ker bodo tam pač občutno cenejše? Danska vlada je namreč kot pomemben razlog za ukinitev davka na sladke pijače navedla, da so njihovi obmejni državljani začeli množično nakupovati v Nemčiji, s čimer so živilska in trgovska podjetja imela občuten izpad prihodkov.
4. S tem, da mi država predpisuje, kaj lahko jem in česa ne smem, in mi to ureja z dodatnimi davki, imam osebno zelo velike težave. Zato bom zdaj demagoški, tako kot je minister Židan pri zagovarjanju svojega zakona: naslednji ukrep, ki ga pričakujem od ministra Židana kot strokovnjaka za prašičerejo, je, da bo v Sloveniji obdavčil vegetarijance, saj je treba spodbujati porabo slovenskega mesa. Še huje jo bodo po ministru Židanu odnesli vegani, ki ne jedo niti slovenskih jajc.
