Ponedeljek, 24. 10. 2011, 19.16
8 let, 7 mesecev
Vijoličasti zanesljivi
Domača scena pa je vedno v rezervi. Tako takrat, ko je navdušenje ob odličnih izidih izbrane vrste na višku, kot zdaj, ko večina še vedno razmišlja, da bi Slovenija morala igrati na vsakem velikem tekmovanju, bo domače dogajanje vedno prisotno. Zato ga je treba še posebej negovati in prav zaradi tega imamo največkrat občutek, da je preveč zanemarjeno in kot da bi bilo samo sebi namen.
Letos je za promocijo domačega klubskega nogometa tako ali tako največ napravil Maribor, ki je tudi naš klubski nogomet pripeljal na evropski zemljevid. Tisti, ki so večni kritiki, bodo zdaj rekli, da je to vendarle le druga evropska liga. Seveda drži, ampak pred tem nas skoraj ducat sezon ni bilo niti blizu temu. In že zdaj je jasno, da bo mariborski uspeh težko ponavljati iz leta v leto, pa čeprav si tega želimo prav vsi, ki nam ni vseeno, kaj se dogaja s slovenskim klubskim nogometom in športom nasploh.
Maribor je očitno odlično izkoristil zadnji premor in v tekmah po gostovanju Srbije na njihovem igrišču v kultnem Ljudskem vrtu še niso poraženi. Vsekakor zelo spodbudno. Ob tem so dvakrat gostovali in doma igrali z lanskim finalistom omenjenega drugoligaškega tekmovanja, ki gre nekaterim povsem neupravičeno pretirano v nos. Zelo zahteven ritem prvake čaka tudi v nadaljevanju, saj bodo že v tem tednu znova udeleženci večnega derbija z zeleno-belimi fanti iz prestolnice. Slednji so prvi veliki dvoboj dobili, pa so navkljub temu v kar lepem zaostanku za vodilno enajsterico. Vsekakor ne smemo pozabiti tekme z Rudarjem, ki v naslednjem mesecu kot dolg še čaka zasedbo, ki jo dobro krmari izolski strateg Darko Milanič.
V nedeljo se je Maribor po kar šestih letih in pol za prvenstvene točke znova zaustavil v prekmurski ravnici. In znova je bil to praznik. Na teh straneh sem se enkrat že dotaknil poteze, ko so poleti vodilni možje našega nogometa prek vrste v elitno druščino povabili Muro. Vsekakor je bila to ena njihovih najboljših potez in le želimo si lahko, da bodo podobno srečne roke tudi ob imenovanju novega selektorja. Ob ''fiksu'', ki je (pre)hitro zaokrožil v slovenskem medijskem prostoru, se mnogi že sprašujejo, ali bo zdaj dokončno vse ljubljansko. Prepričan pa sem, da ob uspehih ne bo prav nikogar motilo, kakšno je, če pa uspehov ne bo, pa nas tako ali tako zelo hitro moti prav vse. Dobro bi bilo, da bi se domača klubska scena bolj negovala, kot se. Morda nam nekdaj ostane le to in če sami ne bomo znali spoštovati tistega, kar je naše, kako naj kaj takega zahtevamo od drugih.
Damir Pekič in Milan Osterc v klubu 100
Tudi po tem je bil pomemben 15. igralni dan, ki je poskrbel, da imamo v vseh teh letih našega klubskega nogometa tudi svoje junake. Seveda govorim o letih, ko slovensko prvenstvo prinaša tudi državno zvezdico prvaka in ko se naša moštva uvrščajo v mednarodna tekmovanja. Sicer je junakov tudi od prej na srečo več kot dovolj. Mlajši Pekič v soboto ob uspehu Domžal na severnem Primorskem in izkušena ''puška'' Osterc, ki je v zadnjih letih našel zatočišče v spodnjem delu Primorske ob Obali v nedeljo sta se vpisala v klub 100. Večina celo meni, da bi Damir Pekič, nekdanji član mlade izbrane vrste, ki si v članski reprezentanci za zdaj še ni izbojeval mesta v prihodnosti, lahko ujel in prehitel celo vodilnega Štefana Škaperja, ki je bil nekdaj strah in trepet slovenskih vratarjev. ''Pišta'' se je zaustavil pri 130 golih v nasprotnikovih mrežah, Pekič svojega pohoda zagotovo še ni končal. Enako velja za Osterca, ki ga zdaj do drugega mesta loči le še sedem golov. Prednost Pekiča pa je vsekakor v njegovi EMŠO številki. Hoteli ali ne, tudi tisti, ki dajo več na taktično pripravo moštev, ki je niti vsi strategi niso zmožni v pravi meri, napadalec je vsekakor napadalec. Podatek, denimo o tem, kolikokrat je kdo odlično zaustavljal prav najbolj nevarne igralce v nasprotnih zasedbah, bi težko našli, pa četudi bi ga iskali v nedogled. Strelec je pač tisto, kar zanima večino, navkljub temu, da naj bi pri graditvi moštva še vedno veljalo tisto, da se vse skupaj gradi iz smeri vratarja proti napadalcu. Ampak to so zakonitosti, ki običajno ostanejo precej v ozadju, goli pa so tisti, ki štejejo. Vsekakor izjemno spoštovanje prav do vseh, ki skrbite za to, da ima tudi slovenski klubski nogomet svoje junake. Pa čeprav zgolj in samo v naših okvirjih. In znova smo pri tistih, če se ne bomo cenili sami in teh fantov imeli za junake, potem nam res ni rešitve.