Triumf svobode

Zastavek je vendar prevelik, gre za Slovenijo, njeno neodvisnost ali bolje: svobodo. Takšni revolucionarni rezi so v takšnih primerih, to bodo potrdili vsi pravi revolucionarji, absolutno nujni, pravilni in s tem tudi upravičeni. Za svobodo se je v vseh časih in krajih plačevala visoka cena. Univerza menda že svari pred popolno blokado. Ampak komu mar Univerza! (Razen kajpada ministru Turku.) Zanjo ne bodo prelivali solz niti levičarji. Le zakaj konec koncev bi, Univerza je namreč do zdaj svet zgolj razlagala, vsakomur pa je jasno, da ga je treba spremeniti. Poanta seveda ni toliko v tem, da bi moral rektor obiskati ponižane in razžaljene delavce in jih opogumljati v stilu: "Gospodje delavci, če vaši žulji že niso diamanti, naj bodo vsaj dinamiti!" Bolj gre za to, da se je tudi Univerza, po nekih starodavnih, a še vedno dovolj živih predstavah prostor svobode, ujela v kapitalski svet, v ekvivalenco menjave. Znani očitki, da Univerza do zdaj ni producirala znanja, marveč v prvi vrsti diplome, so v veliki meri upravičeni, vendar, če prihajajo s strani politike, tudi skrajno licemerski. Kdo pa ji je vsilil to neobvladljivo množičnost? Kdo pa se je potem po Evropi in svetu važil z visoko izobrazbeno strukturo prebivalstva? No, v resnici se Univerza temu ni ravno upirala – izvzete so seveda redke, a častne izjeme. Če je smisel interpretiranja sveta v njegovem spreminjanju, v tem, da interpretacija postane instrument spreminjanja, potem je treba priznati, da je Univerza v tem primeru brez dvoma zatajila. Zato je vlada ta instrument morala poiskati v "svobodnem svetu". Znano je, da v tem svetu vsi svobodni državljani plačujejo določeno ceno svobodnega življenja, za katero jamči svobodni trg. To pomeni, da se lahko vsak posameznik svobodno odloči, ali bo na primer svojo plačo porabil za zdravstveno zavarovanje ali pa za hrano. (No, prazaprav je Obama s svojimi čudnimi idejami vse skupaj malce zakompliciral, ampak če je volja, je stvari mogoče hitro postaviti nazaj na pravo mesto.) Kakorkoli že, ko je v tej svobodni deželi nekoč nek možakar, ki je svojo plačo očitno porabil za hrano, zraven pa si najbrž lahkomiselno – a brez dvoma svobodno! – privoščil tudi kakšno pivo ali celo dva, v nesreči izgubil dva prsta, je bil soočen s svobodno izbiro: prišitje prstanca je stalo 12 tisoč dolarjev, sredinca pa 60 tisoč. Morda je preveč denarja zapravil za hrano in pijačo, morda se je zraven razvajal še s kakšnimi drugimi stvarmi, kdo ve, dejstvo je, da si je lahko privoščil le prstanec. Ampak poanta je v tem, da si ga je izbral svobodno. Vsekakor bi lahko izbral tudi nič, konec koncev je bil svoboden človek, zato mu kaj takega ne bi mogel preprečiti nihče.

Ravno na tem primeru se morda najlepše vidi, kako zelo je Slovenija še vedno prepojena s komunizmom: če bi prišel kakšen tak možakar h kakšnemu slovenskemu kirurgu, bi bil brez dvoma prikrajšan za možnost izbire, ker bi mu brez vprašanja prišil nazaj oba. Kje je tukaj kakšna svoboda? Kako naj gre zdaj do soseda in se pohvali: "Poglej, kot svoboden človek sem si kupil sredinec!" na kar bi mu ta odgovoril: "Bedak, a veš koliko prstancev bi si lahko privoščil za ta denar …"

Toda morda še bolj svobodni ljudje živijo v Bengalu. Ko je cunami leta 2004 tam opustošil revne ribiške vasi, je iz samo ene od teh 51 žensk prodalo svoje ledvice, da so lahko rešile družine pred dolgovi. Kupci so bili večinoma bogati Indijci in zahodnjaki. Ena ledvica je stala okoli 700 dolarjev, od tega pa so določen del pobrali lokalni posredniki. Skratka, šlo je za lep primer "win-win" situacije: zadovoljne so bile ženske in njihove družine, kupci in navsezadnje tudi posredniki. Človek je ob tem tako vzhičen, da mu prihajajo kar solze v oči: naj živijo svobodni trgi!

Če je zdaj ministru Turku hudo, se je treba vprašati, kako zelo mora trpeti šele minister Šušteršič, ki je prisiljen dvigniti davke. Verjetno se tolaži z mislijo, da cilji včasih opravičujejo tudi takšna sredstva. Ampak ne gre drugače, resnici je treba pogumno pogledati v oči in reči: Svoboda ali smrt!