Gremo v hribe
Petek, 3. 7. 2026, 5.30
2 tedna, 2 dneva
LAŠKO GREMO V HRIBE: ŽIVLJENJE OSKRBNICE PLANINSKEGA DOMA
Slovenski kraj, ki bo v juliju za en dan postal središče Slovenije
V soboto, 11. julija, bo na Šmohorju še posebej živahno. Planinski dom na Šmohorju, ki se dviga nad Laškim, bo znova gostil karavano Laško Gremo v hribe, največje vseslovensko pohodniško gibanje. Prav Šmohor je skozi zgodovino projekta gostil največ dogodkov, tudi letos pa dogodek sovpada s festivalom Laško Pivo in cvetje, zato bodo številni obiskovalci dopoldne namenili pohodu, druženju in koncertom na Šmohorju, zvečer pa se bodo odpravili še v festivalsko dogajanje v dolino.
Številne pohodnike bo tudi letos na dogodku Laško Gremo v hribe v Planinskem domu na Šmohorju pričakala oskrbnica Breda Lorger skupaj s hčerkama ter razširjeno ekipo družinskih članov, prijateljev in prostovoljcev. Organizacija takšnega dogodka je velik zalogaj, v njegovo izvedbo pa je vključenih približno 30 ljudi. A kot pravi Breda, je ves trud poplačan, ko Šmohor za en dan zares zaživi in ga obiščejo pohodniki z vseh koncev Slovenije.
Kako se je vse začelo?
Biti oskrbnica planinskega doma je bila dolgoletna želja Brede Lorger. Ko je pred šestimi leti zasledila razpis za najem Planinskega doma na Šmohorju, ni oklevala. Prijavila se je in bila izbrana. Čeprav je kočo prevzela ravno v času epidemije covida-19, ko so veljali številni ukrepi in omejitve, se je pogumno lotila novega izziva. Priznava, da ni bilo lahko, vendar ji danes ni niti za trenutek žal.
"Kot oskrbnica sem na Šmohor prišla pred šestimi leti. K temu je deloma pripomogel covid, pristala sem na čakanju in ravno tedaj se je ponudila priložnost za izpolnitev mojih sanj. Deloma sta me k temu spodbudili tudi moji hčerki, predvsem pa je bila to moja dolgoletna želja. Zelo sem vesela, da se mi je uresničila in da lahko to delo opravljam z vsem srcem," pripoveduje Breda. Izkušenj z gostinstvom ji ne manjka. Pred prihodom na Šmohor je skrbela za dijaško prehrano v Celju, nato pa delala v gostinstvu v Žalcu. Ko je med epidemijo ostala brez dela, se ji je ponudila priložnost, da uresniči svoje dolgoletne sanje.
Pri tem pa ni bila sama. Veliko zaslug za odločitev, da se poda na oskrbniško pot, pripisuje tudi hčerkama, Karmen in Klari. "Moja oskrbniška pot se pravzaprav ni začela z mano, ampak z mami. Vedno si je želela postati oskrbnica planinske koče. Ko se je pojavila priložnost za prevzem Šmohorja, sva jo s sestro malo spodbudili in potisnili v to odločitev. Danes tukaj skupaj kraljujemo že kar nekaj let in upam, da bo tako ostalo še dolgo," pove Karmen.
"V delo je vključena vsa družina, pomagajo tudi prijatelji in sorodniki. Ob večjih dogodkih stopimo skupaj in vsak prispeva svoj del, da vse poteka tako, kot mora," pravi Breda. Ob tem dodaja, da vsak prevzame svojo vlogo, od kuhinje in strežbe do vzdrževanja, organizacije dogodkov in številnih opravil v ozadju, brez katerih koča ne bi mogla delovati.
"Tukaj je življenje povsem drugačno"
Čeprav je delo oskrbnika planinske koče vse prej kot lahko, si Breda Lorger danes težko predstavlja, da bi živela drugače. "Tukaj je življenje povsem drugačno. Živiš z naravo in mirom. Tudi ljudje so drugačni. Prihajajo mlade družine, pohodniki in obiskovalci. Ko vidiš, da odhajajo zadovoljni in se radi vračajo, te to napolni z energijo," opisuje.
A hitro poudari, da takšno delo ni zgolj poklic, ampak način življenja. "Če dela ne opravljaš z ljubeznijo, pri tem ne moreš biti uspešen. Nekateri gledajo samo na zaslužek, a denar ni vse. Veliko sebe moraš dati v ta posel, če želiš, da uspeva. Delo v koči je obenem čudovito in naporno, odgovornost je velika. Če želimo, da koča res živi in da jo ljudje radi obiskujejo, je treba vložiti ogromno truda, časa in energije." Kljub obveznostim ji ni žal, da se je odločila za takšno življenje. "Privlačijo me hribi in spokojnost, kakršne ne najdeš v dolini. Tu sem presrečna."
Podobno razmišlja tudi njena hčerka Karmen, ki pravi, da največje vrednosti tega dela niso povezane z materialnimi stvarmi. "Predvsem mir. Pa dobri ljudje, prijazna beseda in pristni odnosi, ki v planinskih kočah še vedno obstajajo. Res je, da je to služba, v kateri si prisoten 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Kolikor je naporna, toliko je tudi lepih, drobnih trenutkov, ki vse to odtehtajo. Ta svoboda in ta mir sta nekaj posebnega," izpostavljata.
Obe se strinjata, da delo oskrbnika ni za vsakogar. "Opaziti moraš tisoč in eno stvar, da vse deluje tako, kot mora. Predvsem pa moraš znati poskrbeti za ljudi, ki prihajajo k tebi," meni Breda. Ljubezen do planin jo spremlja že vse življenje. Še preden je postala oskrbnica Planinskega doma na Šmohorju, je prosti čas najraje preživljala v hribih. Ponosna je tudi, da je osvojila Triglav. "Zelo rada sem hodila v hribe. Preden sem postala oskrbnica, sem veliko hodila. Osvojila sem tudi Triglav, na kar sem zelo ponosna. Upam, da bom, če bo zdravje služilo, še kdaj našla čas za kakšen tak izlet," se nadeja Breda Lorger.
Običajen vsakdan, ki se nikoli zares ne konča
Oskrbovanje planinske koče pomeni precej več kot le kuhanje in strežbo pohodnikom. Vsak topli obrok, vsaka osvežilna pijača in vsaka skodelica kave so rezultat številnih opravkov, ki jih obiskovalci pogosto sploh ne opazijo. Za vsemi domačimi jedmi, urejeno okolico in prijetnim sprejemom stoji veliko logistike, organizacije in dela. "Dan se začne zgodaj zjutraj. Odpremo kočo, pripravimo vse potrebno za goste, skuhamo hrano, nato pa začnemo sprejemati obiskovalce. Če je lepo vreme, veliko časa namenimo tudi urejanju okolice, gredic in rož. Pozimi je delo nekoliko drugačno, a vedno je treba poskrbeti, da koča živi tako, kot mora," opisuje Breda Lorger.
Podobno vsakdan opisuje tudi njena hčerka Karmen, ki pravi, da se delo začne že pred odprtjem koče. "Najprej opravimo nabavo, nato pripravimo vse, da koča sploh lahko odpre vrata. Pozimi zakurimo peč, skoraj skozi vse leto pa poskrbimo, da je koča pripravljena na obiskovalce. Sledi priprava hrane, potem začnejo prihajati pohodniki. Ves čas je treba skrbeti še za čiščenje, urejanje okolice in vse drugo, kar spada zraven. Pravzaprav se ta dan nikoli zares ne začne in nikoli zares ne konča, vse je nekako povezano. Največ časa vzameta nabava in predvsem papirologija. To je tisti del, ki ga pohodniki ne vidijo. Ni samo to, da prideš, prijazno pozdraviš, postrežeš goste in je delo opravljeno. Za tem je še ogromno organizacije," poudarja Karmen.
Ko se zadnji pohodniki odpravijo v dolino, dela še zdaleč ni konec. Pospraviti je treba kočo, pripraviti vse za naslednji dan in poskrbeti, da bo naslednje jutro znova pripravljena na nove obiskovalce. Za družino Lorger je to način življenja, ki ga kljub zahtevnosti ne bi zamenjali za nič drugega.
Okusi, zaradi katerih se pohodniki radi vračajo
Na Šmohor številni pohodniki ne prihajajo le zaradi razgledov, temveč tudi zaradi domače kulinarike. V kuhinji ostajajo zvesti tradicionalnim planinskim jedem, pripravljenim iz kakovostnih sestavin in po domačih receptih. "Osnova naše ponudbe so domače jedi na žlico. Zaradi želja obiskovalcev smo ponudbo čez leta tudi razširili. Največkrat gostje naročijo gobovo juho z ajdovimi žganci in ocvirki, seveda pa ne smejo manjkati naši domači štruklji, po katerih nas mnogi poznajo," pove Breda Lorger.
Čeprav jedilnik temelji na klasični ponudbi planinskih koč, ga sproti prilagajajo željam obiskovalcev. Ob koncih tedna, ko si številni na Šmohorju privoščijo kosilo, so na voljo tudi druge jedi, hkrati pa se trudijo ugoditi tudi gostom s posebnimi prehranskimi željami. "Trudimo se, da se za vsakega nekaj najde, tudi za tiste, ki imajo posebne prehranske želje ali diete. Vedno se da kaj dogovoriti," dodaja Karmen.
Med največjimi uspešnicami tako še naprej ostajajo domači štruklji, gobova juha in ajdovi žganci z ocvirki: jedi, zaradi katerih marsikdo vzpon na Šmohor načrtuje tudi z mislijo na okusno nagrado na vrhu. Ker je Šmohor priljubljena točka tudi med pohodniki s psi, so dobrodošli tudi štirinožni obiskovalci. Zanje je vedno pripravljena skleda sveže vode, pogosto pa tudi kakšen pasji priboljšek.
Prostor za pohodnike, družine in mlade raziskovalce
Po besedah Brede Lorger se ljudje vračajo predvsem zaradi občutka domačnosti, miru in pristnih odnosov, ki jih danes marsikje pogrešamo. "Pohodniki se radi vračajo zaradi narave, prijetnega ambienta, dobre hrane in prijazne besede. Vedno si vzamemo čas za pogovor z obiskovalci, saj marsikdo potrebuje tudi to. Poseben čar dajejo koči stoletna lipa, čudovita okolica in občutek miru," pravi oskrbnica.
Šmohor skozi vse leto sicer obiščejo zelo različni gostje. Večina je domačih pohodnikov, vse več pa je tudi tujcev, predvsem odkar je pod kočo urejeno parkirišče za avtodome. Prihajajo upokojenci, mlade družine, organizirane skupine in pohodniki, ki skozi vse leto zbirajo vzpone. Posebno mesto imajo tudi mladi. Na Šmohorju redno gostijo osnovnošolske skupine in tabore, kjer mladi več dni preživijo v naravi, spijo v šotorih, si sami pripravljajo hrano ter spoznavajo pomen samooskrbe in življenja zunaj urbanega okolja. Pri njih gostujejo tudi otroci s posebnimi potrebami, ki jim omogočijo varno in mirno okolje za preživljanje časa v naravi.
"Veseli nas, da lahko pri nas vsakdo najde svoj prostor," pravi Breda. Obisk je sicer močno odvisen od letnega časa in vremena. "Pozimi je pohodnikov najmanj, z lepšim vremenom pa se obisk začne povečevati. Največ ljudi pride spomladi in jeseni, predvsem jeseni, ko je na Šmohorju najbolj živahno," dodaja Karmen.
Ko Šmohor za en dan postane središče Slovenije
Čeprav je Planinski dom na Šmohorju skozi vse leto priljubljena pohodniška točka, je en dan v letu vendarle nekaj posebnega. V soboto, 11. julija, bo na Šmohor znova prišla karavana Laško Gremo v hribe, dogodek, ki ga na koči nestrpno pričakujejo vse leto.
"To so res nepozabni spomini. Vsako leto pride več obiskovalcev in Šmohor tisti dan zares zaživi. V sodelovanju z Radiem Aktual, Radiem Veseljak in Pivovarno Laško nastane izjemno vzdušje. Mi pa se trudimo predvsem za to, da nihče ne odide lačen ali žejen," pove Breda Lorger.
Takšen dogodek ni le praznik za obiskovalce, ampak tudi velik organizacijski zalogaj. "V priprave je vključenih približno 30 ljudi. Veliko stvari organiziramo skupaj, pomagajo tudi gasilci, veliko opreme si izposodimo, hrano pa skušamo čim več nabavljati lokalno. Gre za velik organizacijski zalogaj," pojasnjuje Breda.
Tudi njena hčerka Karmen pravi, da je Laško Gremo v hribe eden najpomembnejših dni v letu za Planinski dom na Šmohorju. "Prinese veliko dela in priprav, saj je treba uskladiti ogromno stvari, vendar se tega dne vsi zelo veselimo. Je naporen, hkrati pa izjemno lep dan." Po njenem mnenju je prav vzdušje tisto, zaradi česar se pohodniki vedno znova vračajo. "Projekt je odlično organiziran in prinaša posebno energijo. Ljudje pridejo dobre volje, nasmejani in pripravljeni na druženje. To je dogodek, ki se ga tako mi kot obiskovalci veselimo vse leto."
Dogodek ima poseben pomen tudi zato, ker na Šmohor pripelje ljudi iz vse Slovenije. "Običajno našo kočo obiskujejo predvsem pohodniki iz bližnje okolice, na dan dogodka Gremo v hribe pa pridejo ljudje iz vse Slovenije. To je velika priložnost, da tudi oni spoznajo Šmohor," pravi Karmen.
Obe sogovornici zato pohodnike z veseljem vabita, da se jim pridružijo tudi letos. "11. julija vas na Šmohorju čakajo odlično vzdušje, dobra glasba, okusna domača hrana, osvežilna pijača in prijetna družba. Do nas vodijo čudovite pohodniške poti, zato pustite avtomobil v dolini in se peš povzpnite na vrh. Veselimo se vseh obiskovalcev in verjamemo, da bomo skupaj ustvarili še en nepozaben dan," skleneta prijetni sogovornici.
Se vidimo 11. julija na Šmohorju?
Po Grmadi na Mali gori, Vojkovi koči na Nanosu in Uršlji gori se karavana Laško Gremo v hribe v soboto, 11. julija, seli na eno svojih najbolj prepoznavnih postojank – Šmohor nad Laškim. Obiskovalce tudi tokrat čakajo čudoviti razgledi, odlična družba, pestro spremljevalno dogajanje in vrhunski glasbeni nastopi. Za glasbeni program bodo poskrbeli Rok Piletič, Bepop in Ansambel Glas, obiskovalci pa bodo lahko pozdravili tudi novega prejemnika priznanja Laško legenda.
Do konca letošnje sezone sledijo še trije dogodki: na Šmohorju, pri Koči na Loki pod Raduho in veliki zaključek v Planici. Vsak vrh bo ponudil svojo zgodbo, vsem pa bo skupno tisto, zaradi česar projekt Laško Gremo v hribe že sedemnajst sezon navdušuje pohodnike iz vse Slovenije: nepozabni razgledi, odlična družba, dobra glasba in pristno planinsko vzdušje.
