Tranzicijski novorek

Tisti, ki ima nadzor nad informacijskimi kanali, lahko ustvarja družbeno realnost po svoji meri. Pri informiranju namreč nikoli ne gre zgolj za posredovanje podatkov, ampak gre vselej tudi za njihovo interpretacijo. Kdor monopolizira te procese, lahko pojmom, ki označujejo abstraktne ali čisto konkretne kategorije, dodeli vsebino po svoji izbiri. To je bilo še posebej izrazito v totalitarnih režimih, za katere je bilo značilno stalno sprevračanje in falsificiranje dejstev, idej in vrednot, kar je imelo za namen vzdrževanje vzporedne realnosti, ki jo je krojila ideološka logika režima. Ta je ustvarila komunikacijski kod, kakršnega je George Orwell v svojem znamenitem romanu 1984 poimenoval novorek.

V tranzicijski Sloveniji imamo kljub formalni uvedbi demokracije in vseh svoboščin, povezanih z njo, zaradi monopolov na področju oblikovanja javnega mnenja še vedno opraviti z izkrivljenostjo določenih pojmov, ki je posledica sistematičnega manipulativnega kreiranja družbene realnosti.

Ena od tovrstnih označevalk, ki se je pojavila že kmalu po začetku demokratičnih sprememb, je revanšizem. Nastala je tedaj, ko se je na obzorju demokratizirajoče se Slovenije pojavila možnost, da stara elita izgubi svoje dotedanje privilegije. Za revanšista je bil tako označen vsakdo, ki se je zavzemal za korenit prelom s preteklostjo v političnem, ekonomskem in tudi kulturno-simbolnem smislu. Vsakdo, ki je zavračal črno-belo slikanje medvojnega dogajanja in ki se je zavzemal za razjasnitev mračnih dejanj, ki so jih storili nosilci nekdanjega režima, ali celo zahteval njihovo odgovornost. Vsakdo torej, ki je izpodbijal legitimnost "reformirane" nekdanje partijske nomenklature.

Podobno je s pojmom razdora (ter vsemi njegovimi izpeljankami in sopomenkami). Kot tisti, ki vnašajo razdor v slovensko politiko in družbo, ki razdvajajo Slovence itd., so namreč vselej prikazani pripadniki ene in iste politične opcije; tisti, ki ne pristajajo na vodilno vlogo avantgarde, ki meni, da ima v zakupu pravico do vladanja tej deželi – zato, ker je pač tako zelo napredna.

In prav naprednost je ena od najbolj enostransko sprevračanih in politično instrumentaliziranih kvalifikacij. Za naprednega v očeh naših kreatorjev javnega mnenja nikakor ne more veljati na primer tisti, ki se navdušuje nad domoljubnimi pesmimi. In ki na javnih manifestacijah maha s slovensko zastavo. Takšnega se predstavlja kot nazadnjaškega provincialca. Tudi uporaba evropskih simbolov mu kaj dosti ne pomaga, saj ga za povrh naredi še za hlapca mednarodnega imperializma. Nasprotno pa je za naprednega prikazan tisti, ki udriha čez kapitalizem, Evropo, Ameriko, Zahod in seveda čez vse domače eksponente omenjenih strahot, tisti, ki prepeva revolucionarne pesmi in vzklika revolucionarne parole, tisti, ki se javno kiti s komunističnimi in jugoslovanskimi simboli. In kot takšnemu mu je dan certifikat "družbeno-politične relevantnosti".

Tovrsten "tranzicijski novorek" služi ničemur drugemu kot ohranjanju obstoječih monopolov. Pri tej je skrajno ironično, da ga generirajo tudi takšni, ki se imajo za zelo nekonformistične ali celo revolucionarne.