Tanki in hrami demokracije

Mogočno stavbo snežno bele barve so prebadali izstrelki iz tankov, v njenem osrčju je zazevala ogromna ožganina, iz stavbe so se vili plameni. Ob vseh televizijskih prenosih in posnetkih dramatičnih dogodkov na prelomu tisočletja, ki so temeljito spremenili politično, gospodarsko in družbeno podobo sveta, je morda bolj "spektakularno" deloval le še teroristični napad na dvojčka v New Yorku 11. septembra 2001. Seveda ne v smislu "infotainment" naslade, marveč šoka, z vprašanjem, ali je to sploh mogoče.

Da namreč predsednik države v boju za oblast proti svojim političnim nasprotnikom ne izbira sredstev in da mu pri tem ni nobena stvar sveta, pa čeprav bi zato moral uničiti hram demokracije, kot je stavba parlamenta, kamor so se zaprli njegovi nasprotniki. Kot je to storil takratni ruski predsednik Boris Jelcin. Seveda so parlament kot taktično oziroma bojno sredstvo svojega političnega boja po svoje (zlo)rabili tudi Jelcinovi nasprotniki, misleč, da so tam varni in da se lahko v njem še nekaj časa gredo igro živcev z Jelcinom.

Tanki v službi različnih predstav o demokraciji Boris Jelcin, junak spodletelega državnega udara proti Gorbačovu avgusta leta 1991, je z domala živim ščitom preprečil sovjetskim tankom, da bi pokončali dosežke perestrojke, glasnosti in drugih demokratičnih pridobitev. Katerih največja žrtev, v stilu, da revolucija žre lastne otroke, je na koncu bil prav Gorbačov, ki je ostal predsednik brez države, potem ko se je Jelcinova Rusija odcepila od Sovjetske zveze. Potem je demokracijo, kot si jo je predstavljal, sam poskušal reševati s tanki.

Mihail Gorbačov, zagrizen politični nasprotnik Borisa Jelcina v prelomnih časih razpadanja Sovjetske zveze, je takrat Jelcinovo odločitev, da napade Beli dom, označil ne le za nedemokratično, marveč tudi za neumno dejanje. Ob vseh izpadih, ki smo jih doživeli od Borisa Jelcina (tudi preko televizije, a so nam šli v tem primeru bolj na smeh), bi zaradi njegovega ljubezenskega razmerja z vodko konec koncev tudi lahko pomislili, da bi se, sploh ko je šlo za njegov biti ali ne biti, spomnil tudi kaj tako "nezaslišanega".

Ankete javnega mnenja takoj po napadu so pokazale, da je Jelcinov napad na Beli dom podpirala nekaj več kot polovica vprašanih, čez deset let le še 20 odstotkov vprašanih, danes bi ta odstotek podpore ob nadaljnji evoluciji demokratičnih standardov v Rusiji bil zagotovo še nižji.

Dejstvo je, da smo ljudje občutljivi na hrame demokracije, kot je parlament oziroma najvišje zakonodajno telo, pod kakršnimkoli imenom je že (državni zbor, Duma, Rada, Sabor itn). Pa čeprav gre le za stavbo, ki še nič ne pove o vsebini demokracije, ki naj bi bolj ali manj cvetela v njej.

Parlament kot taktično sredstvo notranjepolitičnega boja Da se stavba parlamenta kot (taktično) sredstvo notranje političnega boja uporablja ne le v Rusiji in tujini, ampak tudi pri nas, je dejstvo. Zato se vse pomembnejše demonstracije vedno zgodijo pred državnim zborom, katerekoli strankarske ali nestrankarske opcije ali političnega interesa že.

Čeprav primerjava z dogodki v Rusiji pred dvajsetimi leti najbrž ni najbolj primerna s slovenskim primerom "napada" na parlament pred leti, ali pa je že kar nespodobna, pa je jasno, da je sicer legitimni boj študentov za nekatere pravice izgubil precej simpatij javnosti ob metanju granitnih kock v državni zbor.

Fizična nedotakljivost parlamenta, v kakršnemkoli že notranje političnem spopadu, bi torej morala biti samoumevna.

Če bi nas napadel zunanji sovražnik, pa bi ga najbrž kljub notranjim razprtijami bili še vedno pripravljeni braniti ne le s svojimi tanki, marveč tudi z golimi rokami. Ali pač ne?