Primož Cirman: Stečaji, NLB in vojska: država, v kateri nihče ni pristojen za nič

Ko se je leta 2014 v Južni Koreji potopil trajekt s 187 ljudmi, je takratni predsednik vlade Čung Hong Von vedel, kaj mu je storiti. Pred kamerami se je opravičil svojcem in ponudil svoj odstop.

Ko se je leto dni pred tem v Rigi zrušila streha nakupovalnega centra in pod sabo pokopala 54 ljudi, je enako storil takratni latvijski premier. 

Na Slovaškem pa je prejšnji mesec odstopil minister za kulturo, ker "ni mogel sprejeti tega, da je bil v času njegovega mandata ubit novinar". 

Kaj je (politična) odgovornost?

Južna Koreja, Latvija in Slovaška imajo bogato prakso korupcijskih in drugih afer. Enako kot Slovenija so vse tri razmeroma mlade demokracije s političnim razredom, ki je izšel iz preloma z vojaško diktaturo oziroma komunističnim režimom. 

Odgovornost je postala le še prazna fraza, ki jo najraje uporablja predsednik republike Borut Pahor. Foto: Bor Slana Kljub temu med temi državami in Slovenijo obstaja pomembna razlika. Zgoraj našteti primeri kažejo, da tam očitno dobro vedo, kaj je politična in druge vrste odgovornost.

Predsednika vlade Južne Koreje in Latviji po funkciji nimata nič s trajekti in nakupovalnimi središči. A z odstopom sta dala vedeti, da se zavedata razsežnosti obeh nesreč. Izkazala sta spoštovanje prizadetim svojcem in pospešila druge ukrepe v verigi pristojnosti. Ista logika je tudi v ozadju odstopa slovaškega ministra.

Pri nas konceptov politične, objektivne in druge vrste odgovornosti v resnici nikoli nismo vzeli za svoje. Še več, če parafraziramo pokojnega Janeza Drnovška, je stanje na tem področju vse slabše.

Naštejmo le nekaj najbolj aktualnih primerov.

Prvi primer: prijatelji v stečaju

Stečajnega upravitelja Tomaža Kosa so kriminalisti pridržali zaradi suma jemanja podkupnin. Kos ni eden od "običajnih" upraviteljev, ampak član ožjega vodstva njihove zbornice, ustanovljene za notranje čiščenje panoge, v kateri so v zadnjih dveh desetletjih odmevale številne afere. 

Aretirani Tomaž Kos ni eden od "običajnih" stečajnih upraviteljev, ampak član ožjega vodstva njihove zbornice. Foto: STA , A pravega razčiščevanja, kdo je odgovoren, da je lahko upravitelj, ki je bil prvič ovaden že leta 2015, država pa ga terja za skoraj milijon evrov davčnega dolga, še naprej nemoteno prodajal milijonsko premoženje iz stečajev, ni bilo. Namesto tega smo dobili igro "gluhega telefona" med zbornico, sodiščem in ministrstvom za pravosodje. 

Vsi z delno izjemo vrha ministrstva v resnici čakajo, da se prah poleže. Le tako se lahko namreč igre "prijateljev v stečaju" pod radarjem nemoteno nadaljujejo.  

Drugi primer: spet NLB

Nova Ljubljanska banka (NLB) je trenutno med kladivom obveznosti, ki so ji jih zaradi deviznih vlog hrvaških varčevalcev naložila tamkajšnja sodišča, in nakovalom uradne politike Slovenije, ki teh postopkov ne priznava.

Uprava banke ni ponudila odstopa, s katerim bi opozorila na zagato, v kateri se je znašla. Banka, v katero je država pred dobrimi štirimi leti vložila za 1,5 milijarde evrov kapitala, se je raje odločila, da tokrat iste države ne bo upoštevala, in prvi zahtevek že plačala. 

Zgodilo se ni nič. Nadzorni svet čaka na navodila upravljavca, torej Slovenskega državnega holdinga (SDH), ta pa na navodila vlade, ki še ne ve, kaj bi. 

Tretji primer: vojska

Ne ministrica za obrambo ne načelnik generalštaba nista odstopila po tem, ko je "afera škornji", četudi medijsko morda prenapihnjena in namenjena (ne)skritim kadrovskim ciljem, dokončno razkrila, da v Sloveniji nimamo več operativno sposobne vojske.

Foto: STA , Na to verjetno nista pomislila niti, ko sta od predsednika republike v zadnjih letih dobivala najnižje ocene za stanje pripravljenosti. 

A zakaj bi, sta si verjetno dejala, če se tega pri nas pač ne počne, saj gre za "kulturo", ki se je razrasla v vseh podsistemih družbe. Zakaj bi svojo glavo ponujal na tnalu, je morda razmišljal Andrej Osterman, če tega niso storili odgovorni v programu otroške srčne kirurgije? 

In zakaj bi odstopila, je verjetno v sebi premlevala Andreja Katič, če tega nista storili ministrica za okolje po poplavah ali okoljskih nesrečah, ki so razgalile zaspalost njenega resorja, ali ministrica za finance po tem, ko je vlada že dvakrat zavrnila njeno davčno reformo?

Sanacija bank, notarji in katran na dvorišču vrtca

Ravno zato smo v Sloveniji ob vsakem razkritju, ki "šokira" javnost, priča isti verigi dogodkov. 

Pristojne institucije začnejo s prstom kazati druga na drugo. Kakšen pretirano zagnan minister napove, da bodo "padle glave", nato pa se začne čakanje na izsledke študij in preiskav. Dogodek, ki bi takoj zahteval sistemske spremembe, kmalu razvodeni in pade v pozabo. Mediji najdejo novo tarčo. In karavana gre dalje.

Foto: Bor Slana Pri tem je vseeno, ali gre za sanacijo bank, ki izbriše lastnike obveznic, notarja, ki mu tudi po več stotih pogodbah s "slamnatimi" osebami ne odvzamejo licence, nesrečo na nezavarovanem železniškem prehodu, kjer prebivalci že deset let neuspešno zahtevajo zapornice, ali zemljo na igrišču vrtca, ki je prepojena s težkimi kovinami, a lokalna oblast v tem ne vidi težave. 

V Sloveniji nam je namreč uspelo kulturo neodgovornosti nadgraditi v sistem, v katerem nihče v resnici ni več za nič pristojen. Pravilo je eno: nihče ne sme biti nikoli za nič kriv. 

Odgovornost je postala le še prazna fraza. Na meji ironije je, da jo najraje uporablja predsednik republike Borut Pahor, ki je imel pri njenem praznjenju v svojih premierskih časih veliko, če ne celo najpomembnejšo vlogo. 

Sistem, ki je izpiljen do popolnosti

Sistem je izpiljen do popolnosti. Izmislili smo si na desetine služb, agencij, "strokovnih" in drugih organov, običajno napolnjenih s političnim kadrom, v katerih se je pojem odgovornosti že zdavnaj izgubil, saj vedno obstaja Drugi, domnevno bolj pristojen.

Imamo zbornice z javnimi pooblastili, ki v cehovski maniri ščitijo svoje vrtičke. Za upravljanje državnega premoženja smo iznašli Kade, Sode, SDH-je, AUKN-e, KAS-e in druga orodja. Gre za okolje, ustvarjeno za odvetniške pisarne, svetovalce in druge, ki v teh kalnih vodah (ne)odločanja dobro služijo. 

Foto: Urad vlade za komuniciranje Imamo projektno podjetje za gradnjo nekaj kilometrov železniške proge, ki ga ne sme neposredno nadzorovati resorni minister za infrastrukturo. Kdo bo torej kriv, če bo drugi tir na koncu krepko preplačan ali ga celo ne bo?

Imamo 212 občin, ki se večinoma otepajo s finančnimi težavami, vmes pa milostno čakajo na dovoljenja, razvojne programe, cestne odseke in druge "ukrepe". Takšna ureditev še tako nesposobnim županom daje večni alibi, da je za vse kriva država. 

Raj za kruhoborce

Če je v razvitih državah postopek mati demokracije, je v Sloveniji "postopek" to demokracijo dejansko ugrabil. 

Nihče več (se) ne odloča. Direktorji državnih podjetij, zavodov in drugih institucij naročajo serije študij in mnenj. Nato si umijejo roke. Odločitev prepustijo nekomu iz zgornjih členov verige. Vse do pristojnih ministrov, ki na koncu spoznajo, da so jim v zadnjih desetih letih – iz strahu pred avtoritatizmom Janeza Janše - vzeli pomemben del vzvodov odločanja. 

Foto: Matej Leskovšek Gre pravzaprav za legalizacijo neodločanja, ki ima v resnici le dva cilja. Prvi cilj je polnjenje tega aparata na državni in lokalni ravni s kruhoborci "pravih" barv. Ti si bodo ali življenjepise polnili z "izkušnjami", zaradi katerih bodo izpolnjevali pogoje za visoke položaje, ko bodo prišli na vrsto po eni od političnih permutacij, ali "le" uživali rento zaslužnih. V njihovem svetu je koncept odgovornosti sam po sebi tujek, saj je kljućni pogoj za morebitne spremembe.

Ključni cilj: nič se ne sme spremeniti

Drugi in morda še pomembnejši cilj je, da se v državi, v kateri mrgoli kartelnih, lobističnih in drugih parcialnih interesov, ne spremeni nič. 

Da se v resnici ne more, so očitno spoznali tudi zdajšnji vladajoči. Ti so v tem mandatu hitro obupali nad rednimi potmi uveljavljanja oblastne volje. Do absurdnih meja so zato povzdignili doktrino sprejemanja tako imenovanih posebnih zakonov, od "Lex Magne" do zakona o drugem tiru.

Tudi zato bo število zakonov in podzakonskih aktov ob koncu mandata prihodnje vlade verjetno še precej višje od zdajšnjih rekordnih 20 tisoč. Iz države velikosti večjega evropskega mesta smo ustvarili (pre)reguliranega kolosa, ki lahko le stoji na mestu.

Karavana pač mora iti naprej. Dokler se sistem, utrujen od lastne (ne)dinamike, nekoč ne bo pod bremenom neodločitev potopil ali podrl. Kot trajekt v Južni Koreji ali nakupovalni center v Latviji.

Odgovornosti za to seveda ne bo prevzel nihče.