Sredstva množičnega dezinformiranja

Led s severa In prineslo ga je od tam, kjer naj bi se pred nekaj leti zgodil t. i. veliki pok. Finsko sodišče je namreč obtožene v zadevi Patria oprostilo vseh obtožb, saj je presodilo, da ni dokazov za to, da bi bili ob prodaji osemkolesnih oklepnikov Sloveniji vpleteni v korupcijska dejanja.

To je pomembno v luči slovenskega sodnega procesa v isti zadevi, saj naj bi v kratkem višje sodišče odločalo o pritožbi tistih, ki so bili obsojeni na prvi stopnji. Kakorkoli nam pravni strokovnjaki razlagajo, da procesa nista v formalnem smislu povezana med sabo in da je slovensko sodišče pri odločanju avtonomno, je dejstvo, da je materija obeh procesov skupna, tako da finska razsodba ne more ostati brez učinka.

To velja še posebej, ker je bila prvostopenjska obsodba v Sloveniji zgrajena na zelo trhlih temeljih. In to ne samo po mnenju privržencev osrednjega med obsojenci, tj. Janeza Janše, ampak tudi po mnenju ljudi, kot je nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, ki do njega in njegove stranke nikakor ne goji kakšnih političnih simpatij. Zato so jo mnogi imeli za politični konstrukt, namenjen obračunu z najpomembnejšim politikom t. i. pomladnega pola.

Tisti pa, ki so jo zagovarjali, so v njen bran izpostavljali, da se močno opira ravno na dokaze, ki so jih pridobili na Finskem. A ti finskega sodišča očitno niso prepričali. To je režiserje sage o Patrii in koruptivnosti nekdanjega premierja spravilo v nemajhno zagato, iz katere se bodo težko izvlekli na kredibilen način.

Potvorjeno s prevodom V tej zagati so se oprli na tiste, na katere računajo, da jim bodo vselej zvesto priskočili na pomoč. Na svoje zaveznike v dominantnih medijih namreč. In tudi tokrat se jim niso izneverili.

Tako je večina osrednjih medijev ob poročanju o razsodbi finskega sodišča navajala, da je to kljub oprostilni sodbi povedalo, da "čeprav ni dovolj dokazov za obsodilno sodbo, pa ostaja resen sum, da je prišlo do podkupovanja". Kar je čisto zavajanje!

Po poročanju finskih medijev je namreč sodišče ob tej priložnosti povedalo, da "ostaja razumen dvom o tem, da so obtoženi dejanje storili". ("However it said that a reasonable doubt remained that they were guilty of the alleged acts.") Sintagmo "reasonable doubt" so torej prevedli kot "resen sum", s čimer so popolnoma spreobrnili pomen povedanega. Gre za dvom o krivdi, ne pa za sum te.

Morda bi kdo rekel, da je pri tem pač šlo za nepazljivost ali za nesporazum, ki je posledica pomanjkljivega znanja angleškega jezika. Kar ne bi bilo najhuje, čeprav to ni nekaj, s čimer bi se veljalo hvaliti. A (pre)skromno znanje tujih jezikov, je pri nas značilno za mnoge, ki si tega ne bi smeli privoščiti, tudi tiste na vrhu izvršilne veje oblasti.

Vendar ni šlo za napako. Če bi bila to res napaka, bi tisti, ki so jo zagrešili, nemudoma objavili popravek. Vendar ne samo, da tega sami niso storili. Nekateri, kot na primer "osrednji" dnevni časopis Delo, niso hoteli objaviti zapisov, ki so opozarjali na dezinformacijo in ki so želeli izjavo finskega sodišča prikazati na korekten način. Očitno je torej šlo za zavestno manipulacijo, namenjeno prikrivanju neutemeljenosti sodbe ljubljanskega sodišča.

Namišljena nevarnost Opisano sprevračanje dejstev nikakor ni osamljen primer medijske manipulacije. Tako so nedavno na nacionalni televiziji – ki je bila, resnici na ljubo, ena redkih, ki je o finski razsodbi poročala korektno – v dokumentarcu z naslovom Koalicija sovraštva za eno največjih težav slovenske družbe razglasili nekakšen desničarski ekstremizem. Pri čemer so skušali ta pojav na vsak način povezati z največjo opozicijsko stranko.

Seveda je desničarski – tako kot vsak drug – ekstremizem nekaj nezaželenega, nekaj, proti čemur se je treba boriti. Vendar je v deželi, kjer tranzicijska levica obvladuje vsa ključna družbena področja in kjer levičarska vlada z novimi in novimi dajatvami izžema državljane in podjetja, medtem ko z davkoplačevalskim denarjem rešuje kapitalska omrežja svoje "tovarišije", to precej marginalna težava.

Medtem ko desni ekstremizem sestavljajo posamezni – vsekakor obsojanja vredni – ekscesi, levi ekstremizem prežema delovanje institucij sistema. Medtem ko so desničarski skrajneži skupinice mladcev, ki se zbirajo po zakotnih gostilnah in paradirajo po ulicah, najdemo radikalne levičarje v uredništvih medijskih hiš, v univerzitetnih kabinetih in celo v državnih pisarnah.

Kaj je prepevanje hvalnic komunizmu, ki smo mu bili lani priča v Stožicah, drugega kot levi ekstremizem? In da bi bila stvar še bolj bizarna, v omenjenem dokumentarcu je o ekstremizmu razpredal novinar, ki se kaže naokoli v majici s podobo islamističnega terorista Osame bin Ladna in ki je pred leti "romal" v Irak z nekakšnim "živim ščitom" branit režim diktatorja Sadama Huseina. Z ekstremizmom torej ni nič narobe, samo da je prave "barve"?

Poljski filozof Leszek Kolakowski je dejal, da je laž nesmrtna duša komunizma. To velja tudi za tiste, ki so njegovi duhovni dediči. In za one, ki tem služijo.