Španija in proces redefiniranja politike

Ampak o kakšnem zgodovinskem proslavljanju ni poročal nihče. Tudi borze drugi dan niso kazale kakšnega – najbrž bi bilo neumno reči zgodovinskega – veselja. Ali to pomeni, da ni zmagal tisti pravi? Bi bil kdo drug morda bolj pravi?

Večina analitikov meni, da je pravzaprav vseeno. Rešitve težav, s katerimi se danes spopada Španija, se tako ali tako ne skrivajo v Španiji. Z drugimi besedami: rešitve so v rokah Evropske centralne banke, Evropske komisije, IMF ... predvsem pa Nemčije. Georg Diez je pred kratkim v Spieglu objavil zabavno kolumno, ki se začne takole: "V preteklem tednu je Nemčija dobila II. svetovno vojno. Ups! Se mi je kaj zareklo? Seveda ne z orožjem in tudi ne s takratnimi Nemci. Vojno smo dobili mi, dobri novi Nemci z milijardami." Dobri novi Nemci pa so tehnokrati, ki so se oborožili z Goethejem. Skratka, tehnokrati, ki jim ni povsem tuja niti kultura. (Včasih so se videli kot "narod pesnikov in filozofov".)

Ali se bodo morali zdaj v Nemce spremeniti tudi Španci in začeti prebirati Goetheja? Malo verjetno. Španci imajo vendar svojega Cervantesa, ki je z vitezom žalostne podobe dovolj nazorno pokazal, kaj se zgodi s človekom, ki vstopa v novi vek, mentalno pa ostaja ujet nekje globoko v prejšnjih stoletjih. Ker so bili tudi sami praktično do 80. ujeti v neko kruto zgodovinsko moro, se zdi, kot da so se zdaj v gibanju Indignados odločili, da imajo tega večnega lovljenja zgodovine dovolj. Postati hočejo avantgarda in kazati pot naprej.

Indignados bi bilo mogoče označiti za apolitično gibanje, kot gibanje torej, ki ogorčeno zavrača politiko v zdajšnji obliki. Parlamentarni sistem z dvema dominantnima strankama je po njihovem mnenju zašel v slepo ulico. Politiki pravzaprav ne predstavljajo nikogar več, med levico in desnico ni nobene razlike, vsi so bolj ali manj enaki. Kakšen smisel imajo potem sploh še volitve? Zakaj sploh voliti? Njihov nasvet glede tega je zelo radikalen: ali sploh ne pojdite ne volišče, ali pojdite in oddajte neveljavno glasovnico, ali pa volite kakšno povsem marginalno stranko.

Tukaj obstaja zdaj seveda zelo močna skušnjava, da bi človek gibanje označil za – če se to pove dovolj vljudno – naivno. Primera Grčije in Italije zelo jasno kažeta, da lahko nezadovoljstvo s politiko nekateri hitro razumejo kot nezadovoljstvo z demokracijo, v čemer vidijo na koncu legitimacijo za tehnokracijo. Ali hočejo protestniki to? Po drugi strani pa izkušnje čajankarskega gibanja iz ZDA učijo, da takšna gibanja vsekakor imajo zelo močan potencial za popolno okupacijo posameznih strank. V čem je potem sploh smisel te vztrajne ignorance politike?

Indignados, podobno kot gibanja Occupy, ki so si španske kolege izbrala za vzor, očitno gledajo daleč naprej. Zelo daleč! Morda celo predaleč. Očitno računajo na to, da bo brezposelnost še naraščala, plače in pokojnine ter socialni prispevki bodo še padali, skratka, kriza se bo samo še poglabljala, z njo pa tudi nezadovoljstvo in ogorčenost ljudi nad politiko. Določen čas potrebujejo brez dvoma tudi sami, saj so v tem trenutku popolnoma nepripravljeni na kakšne zares temeljite spremembe. Njihove vizije se morajo šele izkristalizirati, ideje dozoreti ...

Indignados skušajo torej pripraviti neki konceptualno povsem nov svet, v katerem se bodo politiki in bankirji znašli v vlogi vitezov žalostnih podob, ki se bodo kot v nekakšnem deliriju zaganjali v velikane, ki bodo v resnici le mlini na veter za proizvajanje električne energije. Kot rečeno, te strategije ni težko označiti za naivno, že kar nesramno se vsiljujejo celo kakšni manj prijazni izrazi, ampak vseeno, v času sprememb je nekonvencionalno mišljenje vsaj sprejemljivo. Recimo, da je to tista stvar, ki vsaj malce opravičuje njihov optimizem.