Sonce in sociala ne gresta skupaj, kaj pa kino in kultura?

Pravzaprav je kljub nekaterim spremembam, med katerimi je najbolj opazna menjava direktorja, vse nekako isto – prizorišče, katalog, celo napovedniki pred filmi. Vmes je kino Vič postal nočni klub, Komuna se je zaprla in odprla, nemogoča Kosovelova dvorana v Cankarjevem domu je dobila nove sedeže, jaz pa že nekaj časa nisem študentka, zato je število ogledanih filmov med festivalom upadlo in nič več se ne družim z dopoldanskimi predstavami, ki so mi bile sicer najljubše. Množica prinese sindrom multipleksa Bolj malo se spreminjajo tudi gledalci. Če sonce in sociala ne gresta skupaj, kot ugotavljajo v norveškem filmu Amaterji, pa pogosto očitno ne gresta skupaj niti kino in kultura. Čeprav udeležba na ljubljanskem filmskem festivalu nedvomno spada med kulturno udejstvovanje in verjetno marsikdo sicer sploh ne prestopi praga Cankarjevega doma, se mestnim kinodvoranam ob Liffu zgodi nekakšen sindrom Koloseja. Nekdaj sem mislila, da obiskovalci s takšnim navdušenjem razgrabimo vstopnice za Liffe tudi zato, ker sicer nismo ravno vneti obiskovalci po pokovki dišečih multipleksov na obrobju mesta in zato novembra še posebej radi izkoristimo priložnost za intenzivno razgibavanje svoje filmofilske žilice. A vsako leto znova se zdi, da nekateri pridejo zadovoljevat predvsem svojo potrebo po sodelovanju na filmskem festivalu, pa čeprav jih ta v resnici ne zanima kaj dosti. Pravica do zamujanja Ne vem, kako naj si drugače razlagam množično zamujanje na predstave, ki ga osebje dvoran očitno mirno tolerira, čeprav mi res ni jasno, kaj odneseš od filma po 20-minutni zamudi. In tudi če te ne moti, da si zamudil približno šestino filma, le zakaj bi si želel iskati sedež v polni, temni dvorani, kjer poleg tega motiš vse druge, ki so se potrudili priti pravočasno? Aja, seveda, imaš vstopnico, imaš pravico. Poznam ljudi, ki bi na to mirno odgovorili, da je kriva vzgoja, ki se je nekje vmes namesto poudarjanja individualnosti izrodila v poveličevanje sebe nad drugimi. Morda pa je v igri znova sindrom multipleksa – tam se film tako ali tako začne 15 minut kasneje, saj so najprej na vrsti oglasi. Družabni in vedno dosegljivi – tudi v kinu Če je zamujanje preprosto rešljivo s prepovedjo vstopa po začetku projekcije, je večja težava klepetanje in pogledovanje na telefon; tu je vse prepuščeno potrpljenju sogledalcev (ki bi si načeloma le radi v miru ogledali film, ne zapletali v spore). Sicer pa to, da smo Slovenci narod možganskih kirurgov, ki morajo biti vedno in povsod dosegljivi na telefon, tudi v avtu ali v kinu, že vemo. Zato me v resnici ne bi smelo presenetiti, ko mi je prijatelj na vprašanje, zakaj ne hodi več na Liffe, odgovoril, da zaradi pomanjkanja kulture. Morda si ob ogledu filmov nehollywoodske produkcije idealistično predstavljamo, da si prostor delimo z mirno, asocialno druščino gledalcev, kakršni smo morda tudi sami – saj veste, pretežno evropska in azijska produkcija ter razmišljujoči osebki gredo stereotipno dobro skupaj. Ampak v kino hodijo isti ljudje, kot jih srečujemo na cesti, in včasih so to zoprnjakoviči, ki bi se v dvorani radi družili in jim začetek in konec filma nista pomembna, zelo pomembno pa se jim zdi, da v vsakem trenutku vedo, koliko je ura (v resnici pa preverjajo, ali se je zaslon njihovega prenosnega telefona v zadnjih desetih minutah drastično spremenil z obvestilom o novi pošti, sporočilu, klicu, čemerkoli že). Pri vsej tej potrebi po komunikaciji je resnično neverjetno, kako mutasti smo, ko je treba nekoga prositi, da se umakne, in kako funkcionalno nepismeni, ko je treba na vstopnici prebrati, s katerega konca se je najbolje približati svojemu sedežu. Ampak to je že druga tema, ki s samimi filmi nima veliko povezave. No, ali pač. Filmi nimajo le zabavljaške vloge, ampak tudi izobraževalno, na takšen ali drugačen način širijo obzorja in te povabijo v drugi svet. Vabilo lahko pridobi vsakdo, a žal ga vsak ne zna sprejeti.