Smrt stare Erike

Nazadnje sem Kranjsko Goro videl jeseni, ko sva šla s prijateljem v eno od severnih sten nad Vršičem. Dan je bil sončen in plezanje v užitek. Čim sva prestopila na južno stran in se začela po melišču spuščati proti vršiškemu sedlu, se je začelo razlegati na stotine "urbanih" zvokov, od rezgetanja motociklov do še zoprnejšega sopihanja avtobusov.

Čez konec tedna na Vršiču pač ne moreš računati na samoto: sprehajalci, planinci, plezalci, upokojenci, cestni kolesarji, gorski kolesarji, potem pa še nepregledna motorizirana falanga ... Vse rine navzgor in se "drajsa" navzdol, se ovira med seboj, promet brez kakršnegakoli smisla, od vsega skupaj pa poskuša vsaj malo koristi potegniti Kranjskogorčan, ki pozimi dela na smučarski žičnici, v suhih mesecih pa zaračunava parkirnino na Vršiču. Še kolo si je omislil, da te doseže, še preden mu uspeš pobegniti med borovci v hrib.

Po serpentinah sva se spustila proti Kranjski Gori, po naporni telovadbi v skali je prišla na vrsto nagrada. Pretegovanje utrujenih okončin ob dobri kavi na gostinskem vrtu in premlevanje opravljenega podviga v steni ni le obvezen porekreativni ritual, ampak užitek sam po sebi. Vedno je bilo tako. Tokrat pa se nama ni ljubilo zaviti prav v Kranjsko Goro, raje sva se ustavila kar v Čičarah in pred hotelom na začetku naselja spila odličen kapučino.

Kranjska Gora bi morala biti, vsaj v rekreativno-turističnem smislu, eden najzanimivejših slovenskih krajev. In če si tako rekoč že v kraju, pa se ti ne ljubi sprehoditi tistih sto metrov zaradi kave, mora biti nekaj narobe. Znanec, ki je v Kranjski Gori pred nekaj leti kupil apartma, pravi, da "na vikendu" sicer uživa, ampak da je pa neznosno dolgočasno. Izven zimske sezone postane Kranjska Gora ob šestih zvečer vas duhov: hoteli zaprti, ulice opustele, sem ter tja senca kakšne izgubljene duše. Drugi znanec, ki ima v Kranjski Gori apartma že več kot petnajst let, odide tja le še zelo redko, pozimi ob kakšnem lepem vremenu teč s smučmi ali pa smučat na Macesnovc, Višarje ...

Pri smučanju v Kranjski Gori je že dolgo jasno, kam pes taco moli: draga dnevna karta za relativno skromno ponudbo smučišč, družinski naval ob koncih tednov in mokre sanje turističnih naivcev, da se bodo zdaj zdaj spet pokazali Angleži, ki ne znajo smučat in imajo veliko denarja.

Za nameček so zdaj podrli še hotel Erika. Saj ne, da je bil kakšen poseben biser, ampak imel je zgodbo in značaj, zaradi katerega si se tam rad ustavil in popil čaj ali cockto. Lastnik, sežansko igralniško podjetje, napoveduje gradnjo prestižnega hotela s petimi zvezdicami, bazenskim kompleksom, 60 sobami in – kakopak – igralnico. Občinski svetniki so bili sicer že pred leti proti igralnici, investitor je padel skozi tudi pri kandidaturi za evropska sredstva (Za igralnico si je zaželel nič več in nič manj kot evropskih nepovratnih sredstev!), ampak upanje umira zadnje.

Epizoda z Eriko razgalja tipično tranzicijsko poslovno etiko: kupi propadajočo zgradbo, pusti, da se sesuje sama vase, in potem sredi zaščitenega območja postavi arhitekturno nakazo, v kateri boš ponujal drogo za tiste s polnimi denarnicami: igralne avtomate, wellness in pripadajoče neumnosti. Kaj tako grdega, nezanimivega in zgrešenega, kot je načrt nove Erike, že dolgo nismo imeli priložnost videti. Kljub nasprotovanju novi igralnici je kranjskogorski župan seveda naklonjen novemu hotelu, saj si v kraju, kot pravi, želijo petičnejših gostov.

Petični gost je kranjskogorska fantomska specialiteta: v resnici ga nikjer ni, si ga pa perverzno želijo. Med tem dolgoletnim koprnenjem je prav igralniška nadvlada kraj turistično omrtvila do točke, ko ni videti, da bi se na tem koncu lahko zgodilo še kaj spodbudnega, pametnega in zabavnega.