Slovensko izvajanje zakonov

V čem je torej problem? Pravna država ni tista, ki ima zakone, marveč tista, ki jih izvaja. Okupatorji na cestah Moja kolumnistična kolegica Irena Jenko je v prispevku Teden avtobusne nemobilnosti pisala o avtobusu mestnega prometa, ki naj bi testno vozil po Ljubljani – "naj bi testno" zato, ker so potniki plačevali zanj kot za vsak drug avtobus. Le da je ta imel celo nemške registrske tablice, v nemščini napise in zvočna opozorila. Kar je seveda protizakonito – Ljubljanski potniški promet krši Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS, Ur. l. RS, št. 86/2004). Branja vredni so komentarji: večini ljudi ni jasno, zakaj se avtorica razburja, saj gre za enega od zakonov, ki ga pač ne spoštujemo. (Kot pa lucidno opazi eden od komentatorjev, si predstavljate, da bi po prestolnici vozil srbski avtobus z napisi v cirilici in zvočnimi posnetki v srbščini? Kot sem že pisal, Slovenci delimo narode na več in manj vredne. Pri srbskem avtobusu bi bil to škandal brez primere, politične stranke opozicije bi stresale vlado, ker pa gre za nemščino, smo tako zadovoljni, ko vstopimo, in če bi nas robotski glas pozval "Los! Gehe weiter! Los!", bi lahko le dahnili "Danke, Deutschland!" in toplota bi nam napolnila srce, ker se je Okupator končno spomnil na nas.) Presenetila me je jasnost, s katero večina ljudi ve, da je pač ta ZRJS eden tistih zakonov, ki nam jih ni treba upoštevati. Zamislimo si, da začno vozniki mestnega prometa voziti skozi rdečo in peštati pešce. Izzvali bi obče zgražanje in takojšnjo reakcijo oblasti. Torej je prav tako vsem jasno, da Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1, Ur. l. RS, št. 83/2004) pa spoštujemo. Kako je to mogoče? Šle sem gledat Uradni list in oba zakona sta šla skozi točno isto proceduro, enakovredna sta, pri nobenem ni drobne nalepkice "Se ne izvaja" ali kaj podobnega. Od kod je torej ljudstvu jasno, kateri zakon velja in kateri ne? Nevidni referendum Očitno vsak zakon, ki ga v Sloveniji sprejmejo, najprej odide na nevidni referendum, kjer se ljudstvo samo odloči, ali ga bo spoštovalo ali ne. Včasih mu oblast že sugerira, saj pri nevidnem referendumu ni volilnega molka. Tako lahko beremo o novem zakonu, zraven pa je že izjava inšpektorjev ali policije, da nimajo zadosti ljudi, da bi spremljali uresničevanje zakona. Jasen namig nevidnim volivcem. Slovenskost je zelo fevdalna kultura in zato še v precejšnji meri oralna. Rezultati nevidnega referenduma niso nikjer zapisani, marveč so zapomnjeni. Širijo se torej ustno, ne pisno. Zato na spletu ne morete najti paralelnega Uradnega lista, marveč le tistega pravega, kar za seboj potegne določene posledice. Žrtve sistema Prve žrtve sistema so tujci, recimo tuji investitorji. Najamejo najboljše odvetnike, ki preberejo vse papirne zakone, ko pa dajo denar na mizo, takoj ostanejo brez njega, ker jim niso povedali za nevidni uradni list. Kmalu resnični investitorji odnehajo, začno prihajati le goljufi, ki se na takem terenu počutijo domače. Švicarski sistem je poseben v tem, da nikoli ni imel kralja, vedno so se kmetje po gorah kar vse sami dogovorili. In ko so nam politiki obljubljali drugo Švico, so verjetno mislili ravno to – ne bo kralja z zakoni, kar sami se boste dogovorili, katere boste upoštevali in katere ne. Kar pomeni, da se vsak Slovenec počuti kot kralj. Odpre Uradni list, bere, kima "Bom upošteval!", "Ne bom upošteval!", mogoče celo trga ven liste kot pri igrici ljubi me, ne ljubi me. Skratka, Kardelj s svojim samoupravljanjem vriska v grobu. Hkrati pa nas ureditev trdneje poveže v družine in skupine znancev: če se Janez odloči, da nekega zakona ne bo upošteval, Jože pa bi ga, kdo potem zmaga? Tisti, ki ima več zvez. Torej se splača imeti čim več zvez in poznanstev, da lahko rečete "Ne!" čim več zakonom. Zakonodajalci v naših razmerah Kako torej sprejemate zakone, če veste, da jih po uradni obravnavi čaka še nevidni referendum? Mogočih je več rešitev: 1. Sprejemate ogromno zakonov in računate, da ljudstvo vsem ne bo moglo slediti in o vseh odločati. 2. Zakone pogosto menjate, saj računate, da je nevidni uradni list stvar spomina, torej bodo ljudje pozabili, kaj in kako so glasovali prejšnjikrat. 3. Mirno lahko sprejemate povsem bebave zakone, ker imate vgrajeno močno varovalko nevidnega referenduma – tako ali tako veste, da tega pa res ne bo nihče upošteval. 4. Pri kaznih pretiravate, saj veste, da lahko ljudje zakon sprejmejo samo delno oziroma pogojno. Tako porečete, da naj zaplenijo avto tudi tistemu, ki ga na kolesu zalotijo pijanega, kar je neverjetna traparija. Problem nastane le za tiste, ki so se sicer odločili, da tega zakona ne bodo upoštevali, a nimajo zadosti zvez, da bi njihova odločitev zaživela v praksi. 5. Pretiravate pri omejitvah. Vtipkate sto različnih "Ne smete!", ker upate, da se bo ljudstvo odločilo vsaj za nekatere med njimi. Prometna praksa Ker vas od teorije že boli glava, poglejmo primer slovenskega izvajanje in upoštevanja zakonov v praksi. Vzemimo čisto navadno vožnjo v službo. Krenete in zagledate prometni znak z omejitvijo 60. V resnici bi bilo primerno, če bi vozili 90, vendar je zakonodajalec vedel, da je odločitev vaša in boste vozili hitreje, zato je namenoma napisal nižjo številko. Gre za enega od tistih členov, ki ga nevidni uradni list ignorira, zato vozite 90, s tem ste kršili zakonodajo, a ustregli realnosti terena. V Nemčiji so zadeve drugačne. Spomnim se ene svojih prvih voženj, ko sem, mladenič, veselo pritisnil na plin – ni omejitev, juhu! – in pred ovinkom zagledal znak 130. Ah, sem si mislil, gotovo pretiravajo, tako kot bi pri nas. In sem komaj zvozil. Ko Nemci napišejo 130, tudi mislijo 130, kar si velja zapomniti. Zato zdaj pri nas povsod montirajo znake 30, da bi ljudje vsaj skozi naselja vozili 50. Prometna tržnica Slovenski možgani torej ob prometnih znakih delajo neprimerno bolj kot nemški. Ko Nemec zagleda omejitev 60, nima kaj razmišljati. Pri nas pa gre pogovor takole: Znak: 60! Slovenec: Ajd, dam ti 100! Znak: Naj ti bo, 70! Slovenec: Ne mi težit, mudi se mi v službo, 90! Znak: Uničil me boš, daj vsaj 85! Slovenec: Zoprnež. 80 ti dam, zadnja ponudba! Znak: Velja. Ta proces poteka pri vsakem prometnem znaku, zaradi česar ni čudno, da prihajamo v službe že utrujeni, saj smo najboljše posle dneva izpeljali že rano zjutraj. Gre torej za posebno obliko bazarja, orientalske tržnice, kjer cene niso napisane, tako kot v kalvinističnih deželah, marveč so stvar pogovora in dogovora. Zato po vseh psihometričnih študijah Slovenci veljamo za introvertirane, ker se pač toliko pogovarjamo s prometnimi znaki, da nam zmanjka časa za ljudi. Prav tako pri nas prevladujejo neaktivni državljani, saj svojo voljo izrazijo praktično vsak dan na kakem nevidnem referendumu in jih torej papirna politika ne zanima in celo točno rečejo, da je brez veze. In zato je toliko znakov tudi pobuškanih ali podrtih, ker ljudje radi po sklenjeni kupčiji trčijo na njen uspeh. Rešitev problema Najprej se vprašajte, ali ste pripravljeni veljavni sistem zamenjati za nemškega. Nič več barantanja pri prometnih znakih? Dvomim. Če pa se zadosti ljudi odloči, da Slovenija postane pravna država tudi v praksi, ne le na papirju, je rešitev enostavna: 1. realni zakoni s primernimi kaznimi, 2. bedenje nad izvajanjem, 3. takojšnje kaznovanje. Oni dan sem po pošti dobil položnico za prehitro vožnjo, ki sem jo zakrivil pred dvema letoma. Dve leti? S tem mi je država povedala, da jo briga za pravo in pravico, zmanjkalo pa je denarja in so šli brskat po predalih, če lahko še kaj izmolzejo. Prav tako žalostno poslušam o sojenju zadevam, ki so se zgodile pred desetletjem ali dvema. Pravne države ne morete vzpostaviti z vzgojo, kar ve vsak, kdor je imel majhne otroke ali psa, recimo. Kazen mora slediti tisti trenutek, mora biti sorazmerna (lahko tudi samo odločen "Ne!") in postopek ponavljate, dokler ga objekt ne ponotranji. Skratka, Slovenci ne bomo dobili pravne države z vzgojo, marveč z dresuro.