Raj na zemlji

Evropski prvak, Nemčija, se hvali z neprekinjeno rastjo dveh odstotkov, medtem ko se prebivalci "normalnih" državic ukvarjamo s preživetjem, s previsokim javnim dolgom in stalnimi razpravami o nujnih strukturnih reformah. Ampak če sliko malo razširimo, lahko odkrijemo, da tako Nemčija kot ZDA v resnici še zdaleč ne predstavljajo uspešne države. Na Zemlji obstaja ena prestolnica, ki se lahko pohvali z dvanajstodstotno rastjo v zadnjih petih letih in s 25-odstotnim javnim dolgom glede na BDP: Canberra. Na vrhu G20 v Sankt Peterburgu, ki se je končal pred kratkim, so se avstralski predstavniki počutili nekoliko izgubljene. V množici zaradi gospodarske krize zaskrbljenih državnikov so bili edini, ki do danes še niso izkusili recesije na lastni koži. Celina, ki loči Tihi ocean od Pacifika, predstavlja raj na Zemlji, in tu že več kot dvajset let ne poznajo gospodarske krize. Praksa, ki nasprotuje vsem ekonomskim teorijam, temelji na izredno vitalni družbi – ki je takoj po drugi svetovni vojni štela le sedem milijonov prebivalcev, danes pa več kot 22 milijonov – ter na izvozu surovin, kot so zlato, uranij, plin, nafta in železo. Avstralska prestolnica je v soboto dobila nov parlament in v kratkem bo imenovana tudi nova vlada pod vodstvom konservativnega, petdesetletnega Tonyja Abbota, ki je z zgodovinsko koalicijo Liberalne in Nacionalne stranke po dolgih letih z oblasti pometel laburistične politične nasprotnike. Konservativci so dobili 88 od 150 sedežev v predstavniškem domu in zdaj skoraj protislovno napovedujejo reze v državnem proračunu in ukrepe proti gospodarski krizi. V resnici je celotna predvolilna kampanja temeljila na razpravi o oddaljeni krizi, ki pa jo Avstralci doživljajo kot močno psihološko breme, ki državi lahko povzroči veliko škode. Pred kratkim je predsednica Brazilije izjavila, da so evropske težave težave celotnega sveta, saj posledično bremenijo vse mednarodne partnerje, vezane na Evropo, in širijo verižno reakcijo ekonomske nestabilnosti. Prav zaradi omenjenega efekta se v Camberri pripravljajo na val krize, ki vendarle še ni na vidiku, bi pa lahko resnično oklestil rast in povečal javni dolg, ki je znotraj zahodnega sveta trenutno najnižji, takoj za Novo Zelandijo in Južno Korejo. Vlaganja v razvoj mineralne industrije predstavljajo 40 odstotkov vseh notranjih investicij. V Avstraliji je 80 odstotkov vseh surovin namenjenih izvozu, tretjina izvoza pa je odvisna od povpraševanja Kitajske. Prevelika povezanost z vedno bolj hegemonsko silo Tihega oceana ter težave trgov, kot sta Japonska ali Evropa, v javnih razpravah povzročajo napeto stanje. ZDA so zaradi uspešnega izkoriščanja domačih virov vedno manj vezane na oceanski plin in cene vseh surovin lahko zaradi manjšega povpraševanja padejo čez noč. Avstralija bi se zaradi prenizke razvitosti preostalih proizvodnih dejavnosti – v podporo katerih je Centralna banka v zadnjih dveh letih za 20 odstotkov razvrednotila avstralski dolar v primerjavi z ameriškim – lahko znašla na robu preživetja. Volivci v Avstraliji torej niso zamenjali vladne koalicije zaradi krize, ki je bila, ampak zaradi krize, ki bi lahko še nastala. Prava znanstvena fantastika za nas Evropejce, ki se vsakodnevno borimo za preživetje in ki po tekočem traku menjamo vlade zaradi njihove nesposobnosti v spopadu z gospodarsko krizo in mednarodnimi finančnimi špekulacijami. Da so težave Avstralije še daleč od uresničitve, govori še dejstvo, da država po vsem svetu pospešeno išče izobražene kadre, ki bi se bili pripravljeni preseliti na otok. Uradna politika podpira kvalificirano imigracijo in je zato ustanovila javne agencije, ki prek starih gospodarskih kanalov kot tudi s pomočjo sodobnih tehnologij iščejo mlade delavce, pripravljene zapustiti Evropo, Ameriko ali Azijo. Facebook, elektronski naslovi in televizijski programi promovirajo prijave za delovne vize v Avstraliji, ki bi morala po prepričanju nekaterih politikov v letu 2050 šteti vsaj 36 milijonov prebivalcev. Avstralija lahko v kratkem postane še večja zgodba o uspehu in največji posmeh vsem ekonomskim analitikom in akademikom stare celine, ki bo oropana generacije brezposelnih mladeničev, ki pri nas ne vidijo več možnosti za uspešno prihodnost.