Prvomajske počitnice

Moj najmanj dolgočasen spomin na prvomajske praznike sega v leto 1986. Na Krku smo se vkrcali na jadrnico in odrinili skozi Kvarner, v brezvetrju pripluli na Susak in se privezali ob pomol. Zvečer se je od nikoder vzela nevihta. Prav ko se je najsilnejše razbesnela, so valovi prinesli novo jadrnico, na njej so ždeli štirje neizkušeni možakarji in vpili na pomoč. Poskakali smo na pomol in trajalo je kar nekaj časa, da smo njihovo barko ukrotili in jo za silo privezali. Premočilo nas je do kosti. Naslednje jutro je bilo sončno, morska gladina mirna kot olje, izpluli smo na odprto in ves dan uživali na bistrem morju. Zvečer smo po radiu izvedeli, da se je v Černobilu zgodila jedrska nesreča. Ni bilo sicer kakšne panike, ampak vrnitev v Ljubljano je bila kar morasto razvlečena.

Že od takrat me prvomajska počitniška evforija bolj malo gane. Ne zaradi strahu pred morebitnim izlivom višje sile, bolj zaradi histerije, ki zavlada po državi, ker je za prvi maj treba nujno nekam oditi, nekaj doživeti. In potem se vsakič dogaja prometni kaos, polovica naroda se seli, ceste, zabasane z mobilno pločevino, prometne nesreče na primorskem koncu, zastoji na avtocesti, čakajoče kolone na istrskih mejnih prehodih. Vselej iste novice, iste slike.

Kot je videti, so si letos ljudje še posebej dali duška, že konec tedna so množično zbežali na vikende, v kampe, kamorkoli že, kjer je bilo še mogoče unovčiti dobri stari socialistični obred prvomajskega uživanja. Stavili so jokerja na tretjega in četrtega v mesecu in si tako priigrali desetdnevni beg na lepše. Delu čast in oblast, naj živi dopust, dokler je 2. maj še praznik! Politiki pa naj se medtem prepirajo.

Seveda privoščim vsakomur, ki si mu je po dolgi, mrzli zimi uspelo privoščiti oddih na toplem, in sem vesel za vsakogar, ki se je v dneh, ko je južni saharski veter poskrbel še za pravo vročino, znašel ob pravem času na pravem kraju. Ta počitniški eksodus mi le nekako ne gre skupaj z apokaliptičnimi gospodarskimi kazalci in vse prežemajočim javnim jamranjem o recesiji, gospodarski krizi, čedalje manjši kupni moči in podobnih grozodejstvih. Sicer mi je to, da za prvomajske praznike tako rekoč pol države vzame konkreten dopust, zelo všeč. Od sobotnega popoldneva naprej je Ljubljana dobila meni najljubšo podobo. Stari del mesta okupiran od tujih turistov, drugače pa praktično nikjer žive duše. Blažen mir, kot avgusta, ko postane prestolnica prazna in dolgočasna, nadvse prijetna za bivanje.

Seveda bo že ponoči in jutri zjutraj spet hudo živahno, vsaj na Rožniku. Sindikalni vodje se bodo, primerno polni ogorčenja, pridušali čez čedalje hujšo sušo delavskih in socialnih pravic, padlo bo nekaj aktualnih o dolgovih in varčevanju ter večnih o uporu in kolaboraciji, ljudje pod govorniškim odrom jim bodo pritrjevali, z nagljem v gumbnici bodo pojedli čevapčiče, spili "ta zelen'ga", pomendrali travo in šli domov. V kombinaciji s proslavo dneva upora na Kongresnem trgu prava prvomajska doza pravičniške (samo)tolažbe. Vselej iste novice, iste slike.

Pol države zbeži na morje, pol države se prepira zaradi ideologije. Naslednji praznik je na sporedu konec junija, koliko greste stavit, da bodo spet imeli dve proslavi, s katerih bodo bljuvali strupena sporočila drug proti drugemu? Isti obrazi, iste besede, iste proslave.

Medtem pa bo seveda pol države že na morju, na pravih počitnicah, vsi zagoreli, vsi ogorčeni, ker jim hoče politika vzeti še kakšen zaslužen praznik.