Preveč kul za Prešerna

Tako pomemben, da je celo državni, kar je pravzaprav v svetu nekakšna posebnost, in na Zdravljico, ki jo vsako leto citirajo na Prešernovem trgu in zapojejo ob podelitvi Prešernovih nagrad, bi lahko bili ponosni vsaj pol toliko kot takrat, ko jo zaigrajo za naše športnike. Vsaj pol toliko. Začetek olimpijskih iger, ki je bil na isti dan kot proslava ob kulturnem dnevu, je pravzaprav izpostavil zanimiv kontrast med športom in kulturo. Kultura je verjetno tista prva zadeva, ki pri vrhunskih športnikih odpade. Nihče jim ne more očitati, da bi lahko s kakšno uro manj pred računalnikom prebrali kakšno knjigo več, saj ves čas vložijo v svoje telo in rezultate, ki se dotikajo mej zmogljivosti človeškega duha in telesa. Vseeno me je ob prebiranju članka o tem, kaj nekateri naši olimpijci radi gledajo, poslušajo in berejo, presenetila precejšnja odsotnost mnenja o umetnosti, pa če je filmska, glasbena ali literarna. In dvomim, da bi se slika kaj dosti spremenila, če bi pod drobnogled vzeli "povprečnega državljana" in ne vrhunskega športnika, ki mora imeti kazalce v glavi naravnane na številčnico uspeha. Priznam, da me odsotnost radovednosti do raziskovanja umetnosti, ali vsaj do raziskovanja lastnega okusa, malo bega. Je ponos ob himni rezerviran za športnike? Tako športniki kot kulturniki pa bi si morali želeti slišati Zdravljico; prvi jo namreč poslušajo ob doseganju najvišjih mest, drugi pa – med drugim – ob največjem kulturnem prazniku. Razlika je le v tem, da športniki himno praviloma doživljajo zelo čustveno in s ponosom, saj so dosegli vrhunec, medtem ko himna ob državnih praznikih vedno zveni kot protokol, ki ga pač moramo opraviti. Nujno zlo. Bog ne daj, da bi kdo pel zraven, ali se počutil ponosno. Res nismo Američani, ki bi ob himni polagali roko na srce, a pretirane patetike niti ne potrebujemo. Le malo kulture. Pa ne mislim tiste, ki zadeva umetniško izražanje, ampak tisto, ki nas naredi civilizirane in nam veli, da se po najvišje priznanje na področju kulturnega udejstvovanja ne prikotalimo kot iz sosednjega bifeja ter pri Zdravljici morda potegnemo roke iz žepov. Seveda umetniki niso odvisni od tako strogega protokola kot na primer politiki, a vseeno: kaj poveš o dogodku in o nagradi, če se v Cankarjev dom, "hram kulture", prisvaljkaš, kot da ti je popolnoma odveč, kot da so te nanj zvlekli starši in se boš zato držal grdo, z rokami v žepu, in obžaloval, da nimaš žvečilke, saj bi lahko z ležernim prežvekovanjem še bolje ponazoril, kakšna farsa je vse skupaj. Ja, seveda. Izražanje nestrinjanja z oblačili je najstniška skrivalnica; kako točno se streže revoltu, je pokazala že Svetlana Makarovič, ki je prišla, povedala svoje, odšla. Pokončno. Tako kot je pokončno odšla strokovna komisija za scensko umetnost, ki jo je pri izboru nagrajenca preglasil upravni odbor Prešernovega sklada. Ampak ne, načeloma raje kažemo subtilne znake prezira do vseh institucij in nagrad, do vsega, kar si drzne ocenjevati in se označevati za pomembno. Z žvečilkami hodimo prevzemat viktorje, s kavč obleko in z rokami v žepih po Prešernovo nagrado. Ker smo "preveč kul za šolo", stari! Ja, karkoli. Pomanjkanje kulture Saj vem, saj vem, pomembno je udobje, pa notranjost in ne vem kaj še vse, kar vsi tako radi trobimo, pa vendarle nihče ne pride na razgovor za službo v pižami, ker mu je tako udobneje in je v tako stresnih trenutkih, kot je razgovor, sproščenost res pomembna. Nihče ne pride na prvi zmenek v umazani majici, vsaj ne, če želi doživeti še drugega, in vse tiste ženske bedarije, da se ličimo zase, so dejansko bedarije. Ampak ne gre le za to, da bi se želeli predstaviti v najboljši luči, da bi prvi pogled morda celo postal drugi in tretji in potem tisti tisoči, ko razkrijemo tudi barve svoje duše, ne le oblačil. Ne gre za modne znamke, barve, materiale ali okus. Obleka kot taka nas ne definira. Kar nas najbolj definira – tako na osebni kot na državi ravni –, je kultura. Kultura je vrednost naroda in je vrednost posameznika. In pri posamezniku gre za odnos, za vložen trud, za držo, gre za znak spoštovanja do okolice in priložnosti, v kateri smo. In vsekakor je to recipročen odnos. Če je umetnikom najvišja nagrada na področju kulturnega udejstvovanja odveč, zakaj jo potem imamo? Da se jedci kulturne hrane počutimo bolje, ker ustvarjajo kljub vsako leto manjšim proračunom? Odsev v ogledalu Letošnja scenska postavitev proslave ob kulturnem prazniku zato ne bi mogla biti bolj zgovorna. Matej Filipčič je brez pretirane izgubljenosti v nerazumljivi metaforiki ponazoril naslov proslave Živeti umetnost, presegati čas in nam v svoji vrteči se uri z brezčasnimi imeni nagrajencev nastavil ogledalo. Kakšen človek vas gleda iz ogledala? Odsev sta pokončno sprejela tudi Prešernova nagrajenca, Vladimir Kavčič in Pavle Merku, prvi z družbenokritičnim pomislekom ("Ena sama naša stranka je evidentirala kar 42 kandidatov za evropskega poslanca, nima pa niti enega kandidata za zdravstvenega ali gospodarskega ministra doma."), drugi s čustveno izpovedjo ob prejemu nagrade, ki "mu je nihče ni bil dolžan dati". Stisnilo me je. "Spet se počutim srečnega, magari samo za en dan. Umrl bom srečen," je povedal Merku v verjetno najbolj ganljivem in iskrenem govoru ob prejemu Prešernove nagrade, najvišjega slovenskega priznanja na področju kulture. Nekaterim pa se ne ljubi dati rok iz žepov.