Ponedeljek, 2. 2. 2015, 15.44
4 leta, 1 mesec
Pot v neosocializem
Provokativni ruski filozof Dugin je podal najlepšo in najprepričljivejšo razlago dogajanja v današnji Rusiji. Zgodba gre nekako takole: nekega dne je M. Hodorkovski prišel do Putina in mu rekel: "Dragi Putin, ti nimaš pojma. Če hočemo modernizirati Rusijo, moramo vzpostaviti globalno omrežje, država pa se mora odpovedati suverenosti. V novem svetu ni več prostora za močno vlado. Z globalizacijo prehaja oblast v roke transnacionalnih korporacij."
Hodorkovskemu se kaže moderna Rusija kot objekt mednarodnih odnosov. To konkretno pomeni, da se Putinu ne bi bilo več treba mučiti z upravljanjem države, najbolje zanj in državo bi bilo, če bi se kakor Jelcin po vse dneve nalival z vodko in otipaval natakarice, državo pa bi medtem upravljala nevidna roka Trga.
Kot je znano, se Putin ni sprijaznil s procesom, v katerem se je Rusija spreminjala v objekt globalizacije. Liberalne ideje so kmalu doživele poraz, država se je okrepila, Hodorkovski pa je na koncu pristal v zaporu.
Če postaviš zadeve na ta način, je jasno, da postanejo tradicionalne (nacionalne) države odveč. Nacionalni elementi dobijo status folklore, katere funkcija je podrejena tržni logiki – s folkloro pač privabljaš turiste, ki iščejo vedno nova bolj ali manj eksotična doživetja.
Ni torej naključje, da se Evropi doslej z mejami ni ljubilo ukvarjati. Najlepši primer globalistične strategije – to je strategije brez subjekta – je Bosna: njen obstoj temelji na domnevi, da bo liberalizacija domorodce prej ali slej prepričala, da meje pravzaprav sploh niso pomembne, se pravi, da so nekaj predmodernega, primitivnega, nekaj, kar je vsekakor treba preseči.
Ker je človek po naravi politično bitje, gre predvsem za politično vprašanje: ali naj država v razmerju do trga privzame lakajsko vlogo, kakor hočejo liberalci, ali pa naj se temu diktatu upre, kakor hočejo socialisti in razmišljajoči konservativci.
Kako pomemben je ta boj za evropsko prihodnost, se navsezadnje kaže v dejstvu, da je zmago Sirize med drugimi pozdravila celo Marine Le Pen, šefica Nacionalne fronte (po večini javnomnenjskih raziskav v zadnjih mesecih gre za najmočnejšo stranko v Franciji). Geslo današnjega dne je: "Etatisti vseh dežel, združite se!"
Ko začnejo nacionalisti paktirati s socialisti, je to znamenje, da je nekaj res hudo narobe.
Zanimivo, tudi Hodorkovski, ki se je medtem naveličal zaporniškega življenja in zdaj menda večino svojega časa preživi v Švici, priznava, da je liberalizem idejno poražen. Takole pravi: "Era, katere temelje sta pred tridesetimi leti položila R. Reagan in M. Thatcher, se končuje. Čeprav sem tudi sam brezpogojno na strani liberalcev, opažam: dogaja se obrat v levo." Skratka, prepričan je, da prihaja obdobje neosocializma.
Mimogrede, Hodorkovski je sicer res liberalec, vendar pa to bralca ne sme zmesti. V primerjavi s svojimi slovenskimi somišljeniki je dovolj izobražen in razgledan, da med socializmom in demokracijo ne vidi nepremostljivega prepada. (Kdo bi si mislil, v Rusiji najde človek celo razumne liberalce …)
Kakorkoli že, kakršenkoli optimizem bi bil na tem mestu bržkone preuranjen. Prav vse je še odprto. Vsekakor bi bilo neumno ponavljati zablode tistih marksistov, ki so verjeli, da ima zgodovina nujno vprogramiran "happy ending".