Pot v neosocializem

Provokativni ruski filozof Dugin je podal najlepšo in najprepričljivejšo razlago dogajanja v današnji Rusiji. Zgodba gre nekako takole: nekega dne je M. Hodorkovski prišel do Putina in mu rekel: "Dragi Putin, ti nimaš pojma. Če hočemo modernizirati Rusijo, moramo vzpostaviti globalno omrežje, država pa se mora odpovedati suverenosti. V novem svetu ni več prostora za močno vlado. Z globalizacijo prehaja oblast v roke transnacionalnih korporacij."

Hodorkovskemu se kaže moderna Rusija kot objekt mednarodnih odnosov. To konkretno pomeni, da se Putinu ne bi bilo več treba mučiti z upravljanjem države, najbolje zanj in državo bi bilo, če bi se kakor Jelcin po vse dneve nalival z vodko in otipaval natakarice, državo pa bi medtem upravljala nevidna roka Trga.

Kot je znano, se Putin ni sprijaznil s procesom, v katerem se je Rusija spreminjala v objekt globalizacije. Liberalne ideje so kmalu doživele poraz, država se je okrepila, Hodorkovski pa je na koncu pristal v zaporu.

Globalizacija in njene meje V liberalni perspektivi nastopajo meje vedno kot nekaj odvečnega. Moderna tehnologija poskuša svet spremeniti v globalno vas. V skladu s tem pomeni proces globalizacije v svojem bistvu proces zabrisovanja meja.

Če postaviš zadeve na ta način, je jasno, da postanejo tradicionalne (nacionalne) države odveč. Nacionalni elementi dobijo status folklore, katere funkcija je podrejena tržni logiki – s folkloro pač privabljaš turiste, ki iščejo vedno nova bolj ali manj eksotična doživetja.

Ni torej naključje, da se Evropi doslej z mejami ni ljubilo ukvarjati. Najlepši primer globalistične strategije – to je strategije brez subjekta – je Bosna: njen obstoj temelji na domnevi, da bo liberalizacija domorodce prej ali slej prepričala, da meje pravzaprav sploh niso pomembne, se pravi, da so nekaj predmodernega, primitivnega, nekaj, kar je vsekakor treba preseči.

Globalizacija je usodno načela vitalnost ZDA Če v vlogo objekta ne privoliš, nastopijo seveda težave. Stvari se zakomplicirajo. Kot je vedel že Nietzsche, je subjekt vedno subjekt volje do moči. To pomeni, da se kot subjekt lahko vzpostaviš le v primeru, če premoreš dovolj moči. Vsaka moč pa vedno neizogibno trči ob drugo moč. Meja ne pomeni nič drugega kot mesto tega trka. Če na tej točki moralo za trenutek postaviš na nočno omarico in stopiš kakšen korak onstran dobrega in zlega, potem vidiš, da evropska nemoč, ki se je prejšnji teden tako boleče manifestirala v Minsku, izhaja iz nesposobnosti in nepripravljenosti, da bi se EU vzpostavila kot politični subjekt. In kar je še huje: nobenega dvoma več ni, da je globalizacija usodno načela tudi vitalnost ZDA.

Upor proti liberalizaciji Takoj ko aktualne slovenske debate o privatizaciji umestiš v širši kontekst, postane hitro jasno, da pravzaprav sploh ne gre za prodajo tega ali onega podjetja, ampak za nekaj mnogo bolj usodnega. Na kratko: gre za dva radikalno različna pogleda na svet in mesto človeka v njem.

Ker je človek po naravi politično bitje, gre predvsem za politično vprašanje: ali naj država v razmerju do trga privzame lakajsko vlogo, kakor hočejo liberalci, ali pa naj se temu diktatu upre, kakor hočejo socialisti in razmišljajoči konservativci.

Ko začnejo nacionalisti paktirati s socialisti, je nekaj res hudo narobe V tem uporu Slovenija kajpada ni osamljena. Avantgardno vlogo v njem je že prevzela Grčija, kar se sicer zelo lepo sklada tudi s simbolnim redom stvari. Grčija je namreč rojstno mesto evropske kulture in duha, ki ju poskuša liberalizem s poplitvenjem dokončno uničiti, ju spremeniti v folkloro, v turistično razglednico …

Kako pomemben je ta boj za evropsko prihodnost, se navsezadnje kaže v dejstvu, da je zmago Sirize med drugimi pozdravila celo Marine Le Pen, šefica Nacionalne fronte (po večini javnomnenjskih raziskav v zadnjih mesecih gre za najmočnejšo stranko v Franciji). Geslo današnjega dne je: "Etatisti vseh dežel, združite se!"

Ko začnejo nacionalisti paktirati s socialisti, je to znamenje, da je nekaj res hudo narobe.

Obrat v neosocializem Da se dogajajo premiki, je lahko človek zaslutil tudi ob spremljanju dogajanja v Davosu. Zdi se, da je večina udeležencev sprejela interpretacijo, ki vidi v današnji stopnji neenakosti zelo resno težavo.

Zanimivo, tudi Hodorkovski, ki se je medtem naveličal zaporniškega življenja in zdaj menda večino svojega časa preživi v Švici, priznava, da je liberalizem idejno poražen. Takole pravi: "Era, katere temelje sta pred tridesetimi leti položila R. Reagan in M. Thatcher, se končuje. Čeprav sem tudi sam brezpogojno na strani liberalcev, opažam: dogaja se obrat v levo." Skratka, prepričan je, da prihaja obdobje neosocializma.

Mimogrede, Hodorkovski je sicer res liberalec, vendar pa to bralca ne sme zmesti. V primerjavi s svojimi slovenskimi somišljeniki je dovolj izobražen in razgledan, da med socializmom in demokracijo ne vidi nepremostljivega prepada. (Kdo bi si mislil, v Rusiji najde človek celo razumne liberalce …)

Kakorkoli že, kakršenkoli optimizem bi bil na tem mestu bržkone preuranjen. Prav vse je še odprto. Vsekakor bi bilo neumno ponavljati zablode tistih marksistov, ki so verjeli, da ima zgodovina nujno vprogramiran "happy ending".