Pot spominov in prihodnosti

Dogodkov okoli osamosvojitvene vojne se bolj slabo spomnim. Jaz sem bila otrok, sestra pa v tisti fazi, ko je spala do kosila. Ko sem prvič zaslišala sirene, ki so opozarjale na zračni napad, je morala mama sestro najprej spraviti iz postelje, potem pa smo šle vse skupaj v pritličje hiše, k babici. Rolete dol, pa je bilo. Provizorično smo imele napolnjenih nekaj kant vode, pod hišo je obstajala tudi klet za nujne primere. Ampak nihče ni imel občutka, da gre za res nujni primer. No, vsaj jaz nisem imela občutka panike. Spomnim se le piškotov v obliki črk, s katerimi sem se igrala za mizo. Malo tvorjenja besed, malo hrustanja.

Na roki sem imela mavec, ki bi mi ga morali ravno v tistih dneh sneti, ampak bolnišnice so seveda odpovedale vse nenujne zmenke. Naj vam povem, sneti mavec s pomočjo vrtnih škarij ni kar tako, ampak želja po svobodni roki je bila močnejša. Leto 1991 zame ni bilo le leto narodne osamosvojitve, ampak tudi leto, ko sem bila trikrat zagipsana; enkrat medtem, ko je bila država v visoki pripravljenosti. Sirene so tulile dvakrat, vsaj tako se spomnim. Izredno stanje je strašljivo privlačno, ko ne gre zares. No, saj je šlo zares, ampak obenem tudi ne. Otrok sem bila; napetost v zraku in govor o zaklonišču sta bila še najbolj podobna pustolovščini.

Manjkal je edino ata, cepljen proti paniki tudi takrat, kadar je panika. Očeta so takrat vzeli v teritorialno obrambo, punce smo bile prepuščene same sebi. Nobenega preverjanja po mobitelu, če je vse okej; takrat še niti telefona na tipke nismo imeli. Spomnim se, da mi ni bilo preveč jasno, kako je lahko bolj pomembno, da očeta potrebujejo drugje, če ga pa potrebujem jaz. Saj je moj ata. Enkrat vmes se je pripeljal domov, v uniformi in z belim pasom; prav fino se mi je zdelo, pa čeprav je prišel na hitro. Bil je kar dogodek, navdušena paglavka sem bila. Po kuhinji je hodil kar obut, ha! Ne vem, ali je bilo takrat ali kdaj drugič, ko mi je pokazal, da je v naboju smodnik in kako se vžge. Bombe nisem smela prijeti, sem pa otipavala drugo orožje – dokler ni tega videla mama in je padla ven. Seveda je imela prav. Orožje ni zadeva za otroke, tudi za večino odraslih ne. Če sploh je za koga. V svetu lakote, bolezni in talečih se ledenikov je vse orožje stran vržen denar in nič drugega.

Ata pravi, da je bil "prvi", ki je vrnil orožje takoj, ko so pozvali k temu. Uniforma je po drugi strani v poznejših letih postala zasilni material za maškare, čeprav je ata občasno domov nosil našitke in priponke, ki bi morali zasesti svoje mesto na ramah in prsih. Uniforme ni več, preživel jo je tudi nahrbtnik iz jugoslovanske vojske, ki sem ga vlačila s seboj kar nekaj let in na katerem so še vedno podpisi dveh članov skupine Green Day. Spomini. Obujanje spominov je zabavno, čeprav pogosto samo za tistega, ki jih obuja. A jaz vsaj nimam težav z dejstvi, saj govorim le o svoji osebni zgodovini in prosto priznavam, da sem jo morda prikrojila. Spomin je hecna reč. Če pokličem mamo ali očeta, bom izvedela še kaj novega in predvsem ugotovila, da sem si marsikaj popredalčkala povsem po svoje. Ampak je to sploh pomembno?

Od mini vojne je več kot dvajset let in država je dovolj stara za legalno popivanje tudi v ZDA. Včasih imam res občutek, da je kokoška opita. Ata je ta mesec prejel obvestilo, da njegova pokojnina (in hkrati povprečni dohodek družinskih članov v gospodinjstvu) presega mejo 497,15 evra in zato ni upravičen do veteranskega dodatka in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Dodatka tako ali tako nikoli ni prejemal. Moj račun za dopolnilno zdravstveno zavarovanje je nazadnje znašal nekaj čez 28 evrov. 28 evrov je pet odstotkov njegove pokojnine. Prejšnji mesec ga je nujno popravilo zob stalo 140 evrov. Naslednji mesec ima že vnaprej določena dva obiska pri zobozdravniku, ki bo končal, kar je začel.

Ne pravim, da si kdorkoli zasluži povračilo za karkoli. Pravzaprav me le zanima, kako točno starejši sploh preživijo s povprečno pokojnino? Kako preživijo tisti, ki prejemajo najnižjo? Vem, s skromnostjo in dobrim starim krščanskim trpljenjem nas pitajo že od malega, a resnično si ne predstavljam, kako živijo starejši, ki nimajo rešenega stanovanjskega problema, ki nimajo otrok, da priskočijo na pomoč (fizično ali finančno), ki nimajo vrtička in prihrankov, s katerimi bi si lahko plačali vsaj malo boljšo zdravstveno oskrbo, kar pomembno vpliva na kvaliteto življenja.

Ne vem. Vedno se mi je zdelo, da smo kot družba močni ravno toliko, kot so močni njeni najranljivejši členi. Starejši in mlajši. Mlajši v šolo kličejo starše, da povejo učiteljem, kar jim gre, starejše potisnemo v dom za upokojence (če si ga sploh lahko privoščimo) in se z njimi ubadamo ravno toliko, kot je nujno. Ironično. Kot da se ne bi zavedali, da gremo prav vsi po isti poti. In če ne znamo poskrbeti za naše očete in mame, kdo potem sploh smo?

To je moja zadnja kolumna na tem mestu. Bilo je lepo.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenja uredništva.