Pogreb

Zgodilo se je tisto, kar so mnogi že dolgo napovedovali, od laži in sprenevedanja vodilnih in lastnikov v podjetju utrujeni delavci umirajočega Primorja pa dolge, kar predolge mesece agonije, tudi pričakovali. V stečaju je svojo 66 let dolgo pot končal tudi nekdaj veliki ajdovski gradbinec. Ko sem se pred dvema mesecema na istem mestu, v kolumni z naslovom Upanje umirajočega razpisal o Primorju, sem bil najbrž med tistimi redkimi, ki sem vseeno še malo (malenkost) verjel, da je vsaj zadnjega od treh nekdaj velikih slovenskih gradbincev (SCT, Primorje, Vegrad) še mogoče rešiti. Pa sem se očitno uštel, najbrž nisem bil edini … Tudi v ajdovskem gradbincu, nekdaj skoraj siamskem dvojčku ljubljanskega SCT-ja (skupaj sta namreč "služila" na projektu slovenske avtocestne gradnje), se je ponovilo že videno v SCT-ju in Vegradu. Prezadolženost podjetja (več kot 340 milijonov evrov dolga) brez možnosti pridobitve svežega denarja (tudi za plače) in s tem financiranja novih gradbenih projektov je rodila insolventnost in posledica je kaj drugega kot stečaj. Banke, zlasti državne (NLB, NKBM in Abanka), ki so zelo globoko potonile v slovenski gradbeni zgodbi, so že zdavnaj dvignile roke od Primorja, Janševa vlada pa je čez gradbinca (tudi nekdanja Pahorjeva mu ni znala pomagati tako kot tudi SCT-ju in Vegradu ne …) tudi že pred meseci potegnila črto, križ čez ajdovsko gradbeno zgodbo pa je pretekli mesec dokončno naredil tudi virtualni rešitelj in domnevni strateški partner, ameriški Icon Capital Group v osebi prvega moža Juliana Frosta. Se spomnite, kako po "pavje" se je še pred dnevi nastavljal slovenskim medijem? Na koncu pa en prazen, velik nič.

Takšna je pač kruta realnost in ekonomika številk, ki je tudi v primeru Primorja neizprosna. Če ni svežega denarja, ni plač, ni denarja za nafto za gradbeno mehanizacijo, niti za gradbeni material, kaj šele za podizvajalce in še zadnji veliki slovenski gradbinec je preprosto moral izdihniti. Pa čeprav so politikov polna usta velikih državnih infrastrukturnih projektov in besedičenja o nujnem zagonu domačega gospodarstva. Za Primorje je že prepozno! Čeprav pristojni gospodarski minister Radovan Žerjav še kar ponavlja, "da je zanimanje za Primorje veliko". Ja, kje pa? Kdo pa ga bo obudil? Pa ja ni rešitelj le čakal na njegov pogreb, da bi potem lahko za evro odkupil tisto, kar je od njega še ostalo? Veliko, razen velikanskega dolga, zagotovo ne … Kaj pa zdaj? Zdaj, ko je dokončno znano, da je tudi Primorje v stečaju. Utrujeni in izmozgani delavci, nekateri so dva, tri ali celo štiri desetletja pustili v ajdovskemu kolektivu, bodo končali na zavodu za zaposlovanje. Vsaj nekaj! Pravica do nadomestila v teh težkih časih ni tako nepomembna sicer začasna rešilna bilka. Tisti od več kot sedemsto delavcev Primorja, ki imajo srečo in izpolnjujejo pogoje za upokojitev, se bodo najbrž v prihodnjih mesecih celo upokojili. Drugi bodo skušali preživeti. Da bo težko v tem kriznem času, je jasno. Pa je to le ena plat še ene propadle "tajkunske" zgodbe. Zidar, Tovšakova, Črnigoj, Šrot, Kordež, Bavčar …

S stečajem Primorja ugašajo tudi njegove reference, tako kot so že prej ugasnile SCT-jeve in Vegradove. Se morda še spomnite velikanskih uspehov slovenske gradbene operative v preteklosti na domačih tleh, pa konec koncev tudi v nekdanji Jugi? Ti časi so očitno zelo oddaljena preteklost. Kaj pa zdaj? Nič! Zdaj bodo velike gradbene zgodbe pri nas doma (infrastrukturni projekti, ko bo do njih prišlo) pa tudi v državah Zahodnega Balkana pisali tuji gradbinci, avstrijski Strabag, italijanski Vidoni, švedska Skanska in še nekateri … Kaj pa mi? Kaj pa naši gradbinci? Slovenski (Kraškega Zidarja tudi čaka stečaj) gradbinci pa bodo podizvajalci del na gradbenih projektih. Tako kot sem že pred dvema mesecema zapisal za Poljake, Čehe in Slovake. Služili bodo tujci, naši pa bodo lahko delali. Lahko pa bi bilo drugače! Ja, lahko, ampak zato bi morali že pred leti razlastniniti tiste, ki so olastninili številna slovenska podjetja, tudi gradbena, ampak zdaj je prepozno, žal …