Ponedeljek, 6. 6. 2016, 0.01
7 let, 2 meseca
Plačuj za lastno delo
Lani so me povabili v Lyon na predavanje in odločil sem se za vožnjo z avtom.
Če italijanske obcestne restavracije in črpalke večkrat srečam, me je praznina Francije presenetila. Bencin sem plačal stroju, prav tako cestnino. Ko sem se ustavil za kosilo, sem pripravljeno jed kupil iz avtomata in jo postavil v čakajočo mikrovalovko (Francija, svetovna krona kulinarike!!!!).
Prvi človek, ki sem ga v Franciji pravzaprav videl, je bila receptorka, a lahko bi namesto nje izbral tudi stroj. Ko sem stopil iz hotela, sem šel mimo McDonaldsa in ljudje so naročali s tapkanjem po zaslonih – naročevalno vrsto uslužbencev, prvo linijo na McDonalds fronti, so že zamenjali stroji. Šel sem v samopostrežno trgovino in plačal na avtomatski blagajni.
Po predavanju sem sodeloval na pogovoru in eno od vprašanj je bilo tudi o žalostnem stanju sveta, o veliki nezaposlenosti, predvsem med mladimi.
Nisem vedel, ali naj se smejem ali jočem – če lahko prevozite Francijo, ne da bi imeli stik s človekom, potem bo nezaposlenost seveda zelo visoka, kaj pa drugega?
Halo, je v lobanji kdo doma?
Urgenca
Isto leto sem moral v Bangkoku k zdravniku. Na urgenci me je obkrožilo osem medicinskih sester, ena lepša od druge, in takoj so se lotile dela: ena je bila očitno zaposlena le zato, da je drugi odprla moj potni list in ga je ta lahko narekovala tretji, ki je podatke zapisovala itd. Po formalnostih sta mi ostali skrivnostni le zaposlitvi sedme in osme: pozneje so mi povedali, da se je sedma postavila pred vrata, ko sem bil pri zdravniku in z lastnim telesom preprečevala, da bi kdo vstopil. Ko sem odhajal, mi je osma naročila taksi in me pospremila do njega ter se poslovila z nasmehom. (Ljubljansko urgenco sem opisal za odtenek drugače, samo opozarjam, da ne bi pomešali, kje se zgodba dogaja.)
Polna in prazna zaposlenost
Zapisal sem torej prigodi iz dežele, polne zaposlenosti in druge, visoko razvite, ki drvi proti polni nezaposlenosti. Nekatere dežele so v nekaterih segmentih, sploh med mladimi, že tam, recimo Španija, Grčija.
Rad bi vas opozoril na izgovor, s katerim se vam sistem opravičuje: službo si morate ustvariti sami. Potem opravičilo: itak je v življenju pomembna samo ljubezen. To vam Hollywood dnevno trobi zato, ker je že precej časa jasno, da vam dela ne morejo ponuditi.
Orwell
V romanu Coming Up for Air (1939) se George Orwell spominja let, ko so se preživeli vrnili iz prve svetovne vojne in ugotovili, da na njihovih delovnih mestih sedijo nove generacije in, prvič, ženske. V Ameriki se je zgodilo podobno, le da so se na industrijski sever selili črnci z juga. Nenadoma je bilo delovne sile tako zelo preveč, da so plače strmoglavile, mnogo delodajalcev pa je postalo sadistov, saj so si lahko privoščili čisto vse, kar jim je srce poželelo.
Delavce je rešila šele oktobrska revolucija. Žal ne delavcev v Rusiji, marveč tiste v zahodnih državah. Delodajalci so se ustrašili upora in nenadoma v delavcu zagledali človeka.
Strošek
Nevarnosti revolucije ni več in delavec je spet postal le strošek. Ni več grožnje Sovjetske zveze, ni nobenega alternativnega modela, obstaja varen ventil interneta, kjer lahko klikate peticije in ropotate v prazno.
Predvsem pa zase nihče več ne misli, da je delavec. Ker ima svoj računalnik in pisalno mizo, se pojmuje za podjetnika. Da je delavec, bo ugotovil šele, ko bo resno zbolel ali pa ga bo zamenjala cenejša delovna sila s kakega drugega konca sveta.
Globalizacija
Predvsem pa je delo postalo seljivo. Videli smo, kako je svojo culico na ramo dala tekstilna industrija, šla na Kitajsko, od tam v Bangladeš in tako dalje. Še kar blodi nekje po svetu, revica.
Kaj se je torej zgodilo? Prej dobro plačani zahodni delavci so izgubili službe in dobili so jih delavci tretjega sveta, a le za drobiž. Če naredimo miselni poskus, vidimo, da v skrajnosti globalizacija pomeni enako plačo za isto delo po vsem svetu – in glede na svetovno povprečje je ta plača tako nizka, da bo zahodni delavec le razširil oči v grozi.
Robotizacija
Že večkrat v zgodovini so ljudje zagnali paniko, češ zamenjali nas bodo stroji; prvič verjetno z mehaničnimi statvami na začetku industrijske revolucije. Niso.
A tokrat ...
Zlovešče je veselje, s katerimi ljudje sprejemajo avtomatizacijo. Dejansko mi je človek, ki je po poklicu šofer, fascinirano pripovedoval o samovozečih avtih. Halo, je v lobanji kdo ... ups, to sem že vprašal.
Ko sem prebral novico o samovozečih kamionih, sem šel gledat statistike in ja, v Ameriki je najbolj pogosti poklic voznik.
Na Kitajskem že 3D tiskajo cele stanovanjske bloke. Tam je najbolj pogost poklic zidar.
Terry Gou, direktor Foxconna, največjega svetovnega izdelovalca elektronskih naprav, je izjavil, da bo svoje delavce zamenjal z roboti: "Ljudje so tudi živali in upravljanje milijon živali mi povzroča glavobol." (Rifkin, 2014).
Pravijo, da Kitajci delajo za skledo riža. No, tudi ta je strošek, ki ga robot ne potrebuje. Pa še za nekaj gre: taisti Foxconn je moral nameščati varnostne mreže, ker so obupani delavci skakali s streh (vir). Roboti so bolj zdržljivi.
Utvare
Ni poklica, ki se ne bi tolažil, da njega pa ne morejo zamenjati roboti. Pred stoletjem je bil prepisovalec eden najpogostejših poklicev in tolažili so se, da jih pisalni stroji pa res ne morejo zamenjati. Danes je od njih ostala le krasna zgodba Hermana Melvilla.
Karkoli počnete, ta trenutek nekdo vaše delo poskuša nadomestiti s strojem. Od odvetniškega, sodniškega do novinarskega in pisateljskega.
Povzemimo
Če je zahodnega delavca uničila globalizacija, bo nerazvitega robotizacija. Kratko bosta torej nazadnje potegnila oba.
Bistveno vprašanje
Če je delavec glavni strošek in ga je vedno manj, mora denarja ostajati vedno več. Hm, le kam izgineva, da moramo vedno bolj varčevati?
Delavec, danes
Višek delovne sile in brez revolucije na obzorju seveda spet vodi v čase, ko si lahko delodajalci privoščijo karkoli. Če berete odlične reportaže Barbare Ehrenreich iz drobovja ameriških korporacij, boste ugotovili, da tam delavci delajo cele dneve (da, imajo pingpong mizo itd. – a je ne upajo uporabiti, češ ta pa zabušava) in celo spijo na delovnih mestih. Dela seveda ni toliko, vedno manj ga je – čemu torej vse to delavsko trpljenje?
Ker smo ljudje bitja statusa in nanj silno občutljivi. Mnogo bomo potrpeli, le da bi status ohranili. Ker so službe vedno bolj redke, pomenijo vedno večje statusne trofeje. Zato bomo vedno več prestali zanje, četudi dela v njih ne bo ali bo nesmiselno.
Slovenija je malce za časom, o čemer priča tale časopisni naslov: Mladi in trg dela: veliko priložnosti za tiste, ki bi delali zastonj.
V razvitih deželah se namreč pojavljajo že prvi poklici, za katere morate plačati, da jih lahko opravljate. Piloti, recimo, morajo pri nekaterih družbah že plačati, da lahko delajo (vir).
Smešno je, ko beremo tipičen in trenutno najbolj priljubljen izgovor robotizacije: veste, edino z robotom lahko obidemo zakonsko določeno minimalno plačo. Robot plače sploh ne potrebuje; edino, v čemer ne more tekmovati z delavcem, je v tem, da plačuje za lastno delovno mesto.
Delo in služba
Če je služba postala statusni simbol, ki se ga moramo oklepati, potem je skorajda nujno, da je ločena od smiselnega dela. Kar pomeni, da bodo ljudje plačevali za nekaj, česar nočejo, a bodo morali imeti, da bodo spoštovani člani družbe.
Slovensko veselje
Slovenski delodajalci imajo posebno veselje s štempljanjem, ki seveda temelji na naši egalitarnosti, ampak vsebuje še dodaten element, ki je v svetovnem trendu. Pomemben element tega, da se morate štempljati za delo, ki ne zahteva vaše časovne prisotnosti, marveč učinek, je poniževanje. Spremenijo vas v kolešček mehanizma, ki pač mora biti tam, ne glede na to, kaj naredi.
Hkrati gre za degradacijo šefa, čeprav se tega ne zaveda. Če ni sposoben dati zaposlenemu smiselno delo, marveč mu mora podtikati nesmiselne formularje, je njegovo delo prav tako odvečno kot delavčevo.
Delo, potrošnja
Pred par leti sem govoril študentom na eni od avstralskih univerz in sredi stavka se je dvignila roka, katere lastnik me je opozoril, da sem se zmotil. Bojda sem rekel, da potrošništvo poganja kapitalizem, očitna napaka. Preostali študentje so vneto prikimavali. Nisem doumel. "Kaj pa ga poganja?" sem vprašal. "Delo," so rekli v en glas.
Dobro so jih nategnili. Ker dela po diplomi ne bodo našli, bodo krivili sebe.
Še vedno trdim, da kapitalizem pač mora svoje izdelke prodati. A če je delovna sila strošek in ga izničimo, kdo bo kupoval?
Prvi odgovor je: država. Za zdaj je načrt tak: zaposlite, za kar vam država plača subvencijo, potem delavce slabo plačujete ali sploh ne, nato jih odpustite in s tem preložite na državno breme. Davkov seveda ne plačujete. Vse v duhu svetega zaščitnika egoizma, Steva Jobsa, ki še lastni hčerki ni hotel plačati preživnine, kaj šele registracije za svoj avto.
Od kod naj država dobi denar, vas ne briga, saj je to vsaj za stopnjo odmaknjeno od vašega gledišča.
Izobraževanje za nič
In ker si morate službo ustvariti sami, pade večinsko breme tega ustvarjanja na davkoplačevalce, vsaj v državah, ki financirajo izobraževanje. Beremo lahko pohvalne članke o sveže diplomiranem ekonomistu, ki je šel past krave, ali o sveži pravnici, ki dela keramične lončke. Vsi so navdušeni, četudi smo v ta dva svetla zgleda vložili nekaj sto tisoč evrov za izobrazbo, ki je ne potrebujeta in je očitno nikoli ne bosta.
Zadovoljni poslovni model
Na dnu vsega je zavlačevanje in zatiskanje oči pred vprašanjem: če bodo stroji proizvajali, kdo bo potem kupoval? Slišimo vse mogoče predloge, od "helikopterskega denarja" do univerzalnega temeljnega dohodka, torej dovajanja denarja podjetjem in ljudem, da le potrošnja ne omahne.
A za pravi, idealni kapitalistični poslovni model pravi zgled daje literatura, četudi v tem primeru zelo slaba. V neki zgodbi Charlesa Bukowskega astronavtom pred dolgim potovanjem vgradijo računalnik z vagino, da jim ne bo dolgčas. Ampak računalnik si kmalu dogradi še penis in potem neprestano in vneto občuje sam s sabo, astronavti pa ga lahko le gledajo.
Dobrodošli v parterju.
12