Past za predsednika

Protikorupcijska farsa Mnogi so jo namreč še pred kratkim imeli za zadnji branik integritete v tej deželi, za ne samo glavnega, ampak kar za edinega borca zoper pokvarjeno in skorumpirano elito.

To prepričanje se je ujemalo s skorajda mesijanskim razumevanjem svoje funkcije, ki ga je izražalo zdaj odstopljeno vodstvo KPK. To se je imelo za nekakšnega univerzalnega moralnega razsodnika, zoper stališče katerega ne more in ne sme biti nobenega dvoma, kaj šele kritike – tisti, ki jo javno izrazi, pa naj bo deležen kazenskega pregona.

Imenovanje anonimnega odvetnika iz Murske Sobote, brez kakšnihkoli resnih referenc, a politično ustreznega pedigreja, na mesto predsednika KPK, je bilo farsa, ki je dodobra razgalila zlaganost velikih besed o odprtosti, transparentnosti in apolitičnosti izbirnih postopkov. Politična opredeljenost Borisa Štefaneca je pri vsem tem še najmanj pomembna.

Povsem drži, da ima vsakdo pravico, da se včlani v politično stranko in da zaradi tega ne sme biti diskriminiran. A če je res tako, zakaj vendar je dotični potem iz stranke Pozitivna Slovenija sploh izstopil? In to šele po tem, ko je izvedel, da bo imenovan?

Takšno ravnanje je vse prej kot načelno, saj vzbuja sum, da kandidat nekaj prikriva, kar močno zmanjša njegovo verodostojnost. Zaradi tega ni primeren za to, da zasede funkcijo, katere nosilec mora že v izhodišču delovati nepristransko.

Predsednikova zagata

Omenjeno imenovanje ima močno notranjepolitično dimenzijo. Ko se je izvedelo za politično "okuženost" novopečenega predsednika KPS, se je vsul plaz očitkov, katerih glavna tarča je bil tisti, ki je podpisal ukaz o njegovem imenovanju, se pravi predsednik države Borut Pahor. Čeprav je sam izrazil negodovanje nad tem, kar mu je izbirna komisija ponudila, je bil proglašen za glavnega krivca za nastalo situacijo, zato so se pojavile tudi zahteve po njegovem odstopu.

Seveda lahko predsedniku države očitamo objektivno odgovornost. V končni fazi je vendarle on tisti, čigar podpis se nahaja pod spornim imenovanjem. Vsekakor bi lahko bolje preveril, kakšnega človeka so mu predlagali. Ne nazadnje ima za to na razpolago ne tako majhen tim sodelavcev.

Vseeno pa ni mogoče spregledati, da se je znašel v zelo zagatnem položaju. Tudi če bi ravnal drugače, se pravi če bi zavrnil imenovanje Štefaneca, bi bil prav verjetno spet deležen plohe očitkov, češ da ravna samovoljno, da ignorira odločitev stroke, da izbranega kandidata diskriminira zaradi politične usmerjenosti ali celo da zlorablja svoje pristojnosti. In prav tako bi se pojavile zahteve po njegovem odstopu.

Pahor se je torej znašel v "lose-lose" situaciji, se pravi v situaciji, v kateri bi katerakoli odločitev, ki bi jo sprejel, sprožila ostre odzive v javnosti. Zato se ni mogoče izogniti vtisu, da gre pri vsem tem (tudi) za poskus njegove diskreditacije.

Spomnimo se t. i. žvižgača s tožilstva, ki je pred meseci v odmevni anonimki (iz katere pa so se marsikatere navedbe izkazale za resnične) napovedal, da bo naslednja tarča političnega zakulisja ravno predsednik Pahor, ki mu nekateri še vedno močno zamerijo, da si je na volitvah drznil kandidirati zoper izbranca tranzicijske levica Danila Türka; zato ga želijo odstraniti s položaja.

Dogajanje okoli novega senata KPK močno spominja na takšen scenarij. Čudni postopki izbire, uničenje zvočnih posnetkov in magnetogramov ter sprenevedanje tistih, ki so bili za te postopke odgovorni – vse to kaže na izrazite politične motive. Za povrh pa so se v zgodbo vključili še "protestniki na vpoklic" iz vrst Društva slovenskih pisateljev, ki so vehementno zahtevali predsednikov odstop. Spomnimo se, kako je bilo s "spontanimi" protesti v začetku lanskega leta, v katere je bila aktivno vključena tudi dotična druščina, se pravi kdo jih je politično orkestriral.

Dvojni vatli

K devalvaciji ugleda KPK pa ni prispevalo samo imenovanje spornega kandidata na mesto njenega predsednika. Za to ima veliko "zaslug" tudi njeno prejšnje vodstvo. To dokazuje zgodba z razvpitimi letalskimi vozovnicami notranjega ministra Gregorja Viranta. Očitno je, da je v njegovem primeru komisija postopala precej drugače, tj. precej bolj prizanesljivo kot pri katerem od drugih preiskovancev.

Če so pri kom drugem podrobno pregledovali in preverjali račune (tudi če je šlo za zelo bagatelne zneske), so Virantu v zvezi z nakupom spornih vozovnic tako rekoč verjeli na besedo. Uporaba dvojnih meril pa je zadnje, kar si takšna nadzorna institucija lahko privošči. Če je tako, potem je preprosto ne potrebujemo.