Papagaj s transparentom

Na prvi pogled se odkriva v tem, da nasprotujeta reformam, ki bi državo lahko postavile na noge, globlja, zgodovinska analiza pa pove, da sta včasih delila članstvo v Socialistični zvezi delovnega ljudstva (SZDL). To je bila institucija totalitarne družbe, ki je imela za cilj obvladovati tudi tiste segmente slovenstva, kamor partija in Udba nista segli. Dušan Semolič članstvo v SZDL aktivno prikriva. Podatki v najbolj razširjeni spletni enciklopediji (Wikipedija) o tem nič ne povedo. Vendar obstaja medij, s katerim ni mogoče manipulirati, to pa so arhivski posnetki RTV Slovenija. Ko se je približevala demokracija (konec osemdesetih let prejšnjega stoletja), je isti Dušan Semolič živo nastopal po skupščinskih govornicah prav pod praporom tedanje partije in njene civilne dvojčice – SZDL. Počel je prav iste reči, kot jih za Danila Türka odkrivajo pred kratkim objavljeni dokumenti. Dušan Semolič je aktivno sodeloval v eksperimentih, ki so delavsko plačo v Sloveniji spravili na tretjino tiste, ki jo poznajo v Avstriji, Italiji ali Nemčiji. A danes je najglasnejši zagovornik "delavskih pravic" v državi. Razumi, kdor more! Ali Danilo Türk, ki je znotraj totalitarno nedemokratične SZDL skrbel za problematiko "človekovih pravic". Demokracija je pač prva pravica in SZDL je skupaj s partijo kršila prav njo, vse do leta 1990. Da je prejšnji sistem kršil človekove pravice tako rekoč regularno, po definiciji, in vsak dan, so spoznanja, ki jih je zgodovinska znanost posredovala prvič že pred dvema desetletjema. Vsi nasprotniki reform imajo dokaj prepoznavno skupno genezo, zato jim je skupen tudi cilj. Njihov jezik je strašno podoben, če ne enak, pri vsakem družbenem problemu (od izbrisanih do državnega holdinga in slabe banke, če se omejimo samo na najaktualnejše) se postavijo v ravno vrsto in poravnajo svojo retoriko, tako da ostane samo "papagajasto" ponavljanje ene in iste fraze. Tako je zato, ker zasledujejo zgolj en cilj, ta pa je obdržati Slovenijo v stanju odsotnosti sleherne reforme, v domačijskem klientelizmu, klanskih povezavah in splošni človeški regresiji. To je okolje, v katerem Dušan Semolič, Danilo Türk in njegov vzornik, pred kratkim umrli Tomaž Ertl, najbolje živijo, točneje, edino tu jim lahko uspeva in se lahko razvijajo. Če s tem kriterijem presojamo slovensko družbeno sceno, bomo osupnili, kako neoriginalna in jecljajoča je. Vse govori eno samo govorico, od katere se ni pripravljeno umakniti niti za ped. To je mogoče, ker je medijska plast v državi tista, ki je vselej skorumpirana (pripravljena hlapčevati) eno stopnjo bolj kot njeni naredbodajalci. Uniformiran blebet, ki dnevno (ali v urnih postavkah) prihaja do naših čutil, je mogoč zato, ker stanje vzdržujejo mediji. Pri tem velja neko nenavadno pravilo: pomembnejši ko je medij, bolj bo cenzuriran in hujša bo stopnja hlapčevanja tistih, ki so v njem zaposleni. Na dan volilnega molka je hrvaško javnost v dokaz našemu razmišljanju pretresla takšna hvalnica aktualnemu predsedniku republike do 2. 12. 2012. V slovenskem prevodu se glasi: "Türkov mandat sta zaznamovala njegov smisel za protokol in ceremonialnost: prav on je v Slovenijo povabil angleško kraljico Elizabeto. Razumeti pa moramo, da ni s svojo zadržanosti nikdar presegel meje dobrega okusa. Nikoli mu ni mogel nihče reči, da je bil kdaj vulgaren. Veliko pozornosti je namenjal zunanji politiki, zato mu je tudi uspelo izboljšati odnose z Italijo. Če se kdo obregne ob asketski (sivi) način njegovega nastopa, mora vedeti, da gre za dolgoletnega diplomata z bogatimi izkušnjami. Tudi govori diplomatsko, vendar je vselej povsem razumljiv, če le on želi tako in ocenjuje, da je tako tudi pomembno in prav. Predsednik Türk je bil ves čas v naravnem konfliktu z Janševo vlado, tako na začetku svojega mandata kot zdaj." (Večernji list, Zagreb, sobota, 10. novembra 2012, str. 12) Avtor lepljive pomade je urednik "najpomembnejše" tedenske priloge Dela, Sobotne priloge, Ali H. Žerdin. Njegovo dejanje lahko opredelimo kot benigen tip hlapčevanja. Fant ve, da bi ga z njegovimi "talenti", njegovo pisateljsko "močjo", predvsem pa splošno delovno energijo drugje težko vzeli v tako dobro plačano službo. Zato marljivo piše, kar strici iz ozadja radi berejo, pa so vsi zadovoljni.

Poznamo pa tudi maligni tip hlapčevanja, ki je žal pogostejši. V njem hlapec ne izreka samo pokornosti, temveč jo tudi dokazuje v militantnih bravurah. Sodobni mojster te zvrsti je Delov Janez Markeš, so pa tudi drugi, ki resno ogrožajo njegov primat. To početje prej ko slej označuje globoka neinteligentnost, kajti Francozi, ki so med prvimi narodi vedeli, za kaj pri pisanju gre, so dejali, človek, to je njegov stil pisanja. Naslednja "papagajščina" je eden najsubtilnejših dokazov takšne drže. V njej je Tanja Lesničar Pucko obračunavala z reformnimi stremljenji zdajšnje vlade (konkretno je šlo za varčevalni ukrep združitve šolskega, visokošolskega in kulturnega ministrstva ter konflikte v zvezi s tem), pisca teh vrstic pa obtožila stvari, ki so tako groteskne, fantastične in neverjetne, kot je dejstvo, da sem bil prvi, ki mu je uspelo – na dih pod vodo preplavati Atlantski ocean. Tako: "Ker je vznesenost prekrščevalcev zdaj, ko so na oblasti, brezmejna, se vse bolj počutijo bogove: Boštjan M. Turk se je tako lotil spreminjanja božjih zapovedi. Pod P. S. je dodal še enajsto zapoved, ki jo je treba smiselno, kadar to zahtevajo strankarski cilji, uporabiti namesto pete, tiste, ki pravi: spoštuj očeta in mater. Enajsta zapoved govori takole: odreci se očetu in materi ter ju prekolni takoj, ko ti kakšen 'analitik' našteje njune grehe. Teci na grob in odnesi svečko, ki si jo včeraj prižgal, kajti njuno ni božje kraljestvo in zgodi se SDS-volja. Če ne, če se boš še naprej pisal Boris A. Novak, namesto da bi se preimenoval v Janeza Janšo (ne, pardon, tudi to se lahko maščuje, preimenuj se v Ivana Novaka), če ne boš takoj očeta in matere zatajil, če ne boš na Zboru za republiko opravil najtemeljitejše javne tovariške samokritike, ker si se, nemarnež, rodil prav njima, če ne boš šel skozi ves prečiščevalni strankarski purgatorij, potem si kriv njunih dejanj, vseh dejanj, tudi tistih, ki jih nista naredila. Potem vedi: so razbeljena železa tudi za tvojo ramo. In je uradno zapriseženi stigmatizator: B. M. T." (Tanja Lesničar Pucko, Enajsta božja zapoved, Dnevnik, 10. 4., str. 14)

Še pred sobotnimi "manifestacijami" so mediji na "benigen" in "maligen" način že začeli dvigovati temperaturo v "narodu". Vse spet pljuje isto žveplo ter svari pred novimi in novimi vrstami "peklenščkov", ki naj bi vznikali iz vladne palače in njenih reform. Lahko bi rekli, da je upehanega Türka zdaj zamenjal njegov spočiti kolega iz rezerve Dušan Semolič in da so mnogi prav histerično z njim zatulili v novi bojni rog.

Kakšen prozoren teater je vse skupaj, pa odkrije malce bolj pozoren pogled v "dinamiko" in "napetost", s katero medijske informacije pred našo zavest valijo prav tisti, ki bi morali biti najbolj tiho. Tako kot gospoda iz prvega odstavka in mnogi z njima, vse do očeta Foruma 21, Milana Kučana.