Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Martin Pavčnik

Torek,
6. 3. 2012,
21.36

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Univerzijada

Torek, 6. 3. 2012, 21.36

8 let

Od univerzijade do EuroBasketa 2013

Martin Pavčnik

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
Medtem ko je saga z mariborsko univerzijado dokončno zaključena, pa se na odločilno raven selijo priprave za evropsko košarkarsko prvenstvo, ki vendarle spada v povsem drugačen razred.

Pokop mariborske univerzijade, ki sta jo vseskozi spremljala skromna javna podpora in priponka vzorčnega primera nesmotrne naložbe, ni presenetljiv. Je le logična posledica dogodkov v zadnjih mesecih in letih. Ne le tednih. Tako kot sama končna odločitev ni samobitna, temveč zgolj logičen epilog, so tudi vsi predhodni koraki tesno povezani z rdečo nitjo. Projekt se je pravzaprav pokopal kar sam, na videz odločilno obračanje hrbta države pa je le pika na koncu dolge povedi. Je le pogled v zrcalo realnosti. To je naposled uvidel tudi odločujoči organ Mednarodne univerzitetno športne zveze v Lozani, ki je prekinil sprenevedajoče podaljševanje negotovosti ter slovensko prerekanje o dolžnostih, odgovornosti in v končni fazi tudi vlogi tistega, ki mora reči bobu bob ter projekt odpovedati.

Nova slovenska vlada je z odklonilnim stališčem do univerzijade sledila temeljnim usmeritvam, ki jih narekujejo zadolženost in zaostrene gospodarske razmere, hkrati pa se znašla v redko videnem položaju. Zapiranje pip in zategovanje pasu namreč po nepisanem pravilu sproža plazove kritik in širšega nezadovoljstva. A vladne ''pomoči'' pri pokopu mariborskega projekta še zdaleč ne gre označevati za klasičen primer ''nepriljubljenega ukrepa''. Učinek je bržčas prav nasproten. Iskreno razočarana in prizadeta javnost je namreč v tem primeru izjemno ozka, skorajda neznatna. Marsikomu se je ob tem od srca odvalil celo velik kamen, že pred tem pa je bilo možno čutiti, da se s projektom niso poistovetili niti pri dotičnih panožnih zvezah in osrednjih interesnih skupinah, ki dajejo slovenskemu športu odločilne takte pri razvoju ter delovanju. Pretiranega razočaranja verjetno ne čutijo niti nekdanji glasni zagovorniki projekta, ki so se že pred časom sprijaznili z dejstvom, da je osnovni načrt klavrno propadel. Po slednjem bi regija pod krinko – resda množičnega, a tekmovalno skromno ovrednotenega in medijsko prezrtega – tekmovanja po bližnjicah prišla do megalomanskih vložkov v športno, turistično, prometno, komunalno in študentsko infrastrukturo. Šolski primer računa brez krčmarja.

Konec mariborske litanije pozornost nehote preusmerja na evropsko košarkarsko prvenstvo 2013, čeprav dogodkoma skupni imenovalec namenjajo le športni pridih, letnica in vložena vloga za javna sredstva. Po glavnini kriterijev namreč prireditvi med seboj nista in ne moreta biti primerljivi. EuroBasket je vendarle prevelik in za naš šport ter mnoge sorodne panoge preveč pomemben in mamljiv projekt, da bi ga lahko brez izstreljenega naboja doletela usoda univerzijade. Propad slednje je košarkarskemu plesu resda vsaj posredno storil tudi precejšnjo uslugo. Ne le zaradi preprečitve odliva javnih sredstev, temveč tudi ali pa predvsem zaradi okrepljene zavesti o odgovornem ovrednotenju vseh načrtov. To velja predvsem za infrastrukturno raven, kjer – podobno kot pri plačilu pregrešno drage kotizacije v višini 6,5 milijona evrov – ne bo šlo brez državne pomoči. Na tej točki si prav gotovo lahko obetamo kar nekaj posegov v prvotne načrte, nemara to pot celo v mariborsko korist, pri čemer pa je jasno, da čas ni zaveznik vseh vpletenih.

Po drugi strani pa vendarle ne gre prezreti, da ima projekt EP 2013 v skrajni fazi v svojem zaledju tudi povsem sprejemljive rezervne ukrepe, ki z izjemo posodobitev res ne bi pretirano osvežili dvoranske infrastrukture, a bi vendarle prinesli rešitev in dogodek obdržali nad gladino. Prav skriti aduti (v prvi vrsti celjski Zlatorog, uradna rezerva – ljubljanski Tivoli in ob veliki meri dobre volje ter tudi kakšni zajetni finančni injekciji še mariborski Tabor) na celotno dogajanje vplivajo pomirjajoče ter silijo k stvarnemu razmisleku. Res pa je, da bi morali na tej poti hegemoni projekta pojesti nemalo zarečenega kruha, pogoltniti debel cmok ponosa in, kar bi bilo bržčas ključno in od vsega najtežje, na novo definirati finančno konstrukcijo. Slednja namreč ob zanašanju na državno pomoč pri že omenjenem plačilu kotizacije in prepuščanju dvoranskega vprašanja občinam vseskozi sloni na pristojbinah partnerskih mest.

Ne spreglejte