Obvezna rekreacija in neobvezna kultura

Ponavadi jim je namreč precej vseeno za mojo množico podatkov, pri katerih jaz kot laik ne vem, kateri je res pomemben, in so bolj zadovoljni s preprosto diagnozo in rešitvijo – še posebno, če jo ponudim sama. Saj ne, da zdravniki sami ne bi vedeli, kje pa, ampak ljudi, ki se zadovoljijo s preprosto rešitvijo in so k zdravniku prišli samo po točno določeno zdravilo za točno določeno tegobo, je verjetno veliko lažje prenašati. Pacienti, ki pridejo kot velike uganke in pričakujejo rešitev, so izjema, ki jo večina (na srečo) spoznava ob posredništvu televizije. Zdravnikom torej ne lažem, pa čeprav bi bilo včasih bolje, če bi jim, saj včasih že veš, kateri odgovor pričakujejo, da bodo lahko iz njega skovali pridigo. Ko te na primer vprašajo, ali kadiš, bo pri pozitivnem odgovoru sledila pridiga o kajenju, morebiten kašelj pa bo njegova posledica. Če ne kadiš, potem se verjetno ne gibaš dovolj. Če ne kadiš in veliko migaš, potem je treba pogosto zračiti prostore in dlje spati. In ne pozabimo na stres, ki je tako ali tako odgovoren za vse, tudi za odlično prodajo knjig za samopomoč in vzpon novodobnih zdravstvenih gurujev. Ker ne kadim in v ambulantah ponavadi ne tarnam zaradi različnih življenjskih razmer, se pri meni ponavadi vse ustavi pri rekreiranju. Veste, hoja ni dovolj. Ne verjemite ničesar, kar piše v revijah, zdravniki nad tem, da radi hodite, ne bodo kaj pretirano navdušeni, razen če se ne odpravite vsak drugi dan peš od Litije do Čateža, in to s hitrim korakom. V iskanju endorfinov In ker rada ugovarjam, ugovarjam tudi zdravnikom, ki me pošiljajo v hribe. "Saj jaz tudi trpim, ko plezam navzgor, ampak potem, ko je konec, te preplavijo endorfini in se je vse splačalo," mi je tako zadnjič razložila zdravnica. Ampak mene ne preplavijo endorfini. Nimam občutka, da sem nekaj dosegla, in vsekakor ne najdem nove zaloge motivacije za naslednji vzpon. Na tem mestu ponavadi sledi zamah z roko, češ, izmišljuješ si. Pa si ne. Tako kot si ne izmišljujem, da bi, če bi "poslušala svoje telo", ves dan jedla sladoled in spala. Glava je tista, ki mi to preprečuje. Lani je Jure Košir nekje napisal, da bi morala biti rekreacija obvezna za vse ljudi. (Tako nekako, v resnici se ne spomnim prav dobesednega stavka, a bistvo ostaja.) Vem, da Jure ni mislil nič slabega, rekreiranje je lahko le pozitivno, a rekreiranje kot obveznost me vedno spomni na vse pretekle izkušnje z obveznimi vadbami. Do konca šolanja v obvezni rekreaciji pravzaprav sodelujemo vsi, pomemben del je tudi na fakulteti, čeprav je res, da so tam zlorabe veliko lažje in verjetno kar nekaj športnih ustanov lepo živi tudi zaradi programov študentskega gibanja. Greš, se vpišeš, plačaš ceno s študentskim popustom, pa imaš potrdilo. Preprosto. Ne vem natanko, kakšno potrdilo lahko dobiš, če vsak dan tečeš na prostem in od tega nihče ne more imeti dobička, ampak to je že druga težava. Športna (ne)vzgoja Namesto da bi mi že v šoli približali potrebo po gibanju, sem tam ugotovila predvsem to, da so skupinski športi en mali pekel in da je športna vzgoja mali svet zaostrenih pravil sprejemanja. V družbi se osebki, ki ne spadajo med večino, še nekako skrijejo v svojih nišah, pri šolski športni vzgoji te možnosti ni. Ugotovila sem tudi, da me tekmovalnost straši, iz ljudi zna potegniti precej slabe plati, in da v sebi nimam niti ene tekmovalno naravnane celice. Glede na to, da šolskemu sistemu kljub spodbujanju tekmovalnosti ni uspelo, da bi mi jo privzgojil, si bom upala trditi, da to ni ena izmed lastnosti, ki jih lahko človeku vcepiš naknadno. V resnici željo po gibanju kar malo zavidam, a hkrati malo zamerim športnim ljudem, ki mislijo, da je premagovanje fizičnih izzivov smisel življenja, in bi radi svoj način življenja prenesli na vse preostale. Če lahko oni, lahko vsi, kajne? No, ne. Nekateri še motivacijskih oglasov za tek ne razumemo, kaj šele vstajanja ob 5. uri zjutraj, da lahko pred službo na hitro stečeš na Šmarno goro in narediš fotografijo za Facebook. Z obveznim pripisom o uživanju življenja, seveda. Bilo bi naravnost fantastično, če bi se enako množično kot romanja na Šmarno goro lotevali tudi knjig. Če zraven dodam še gledališča, kakšno opero in balet, bi mi verjetno hitro pripomnili, da tovrstna umetnost morda ni za vse, kajne? Kaj pa vem, meni se zdi spoznavanje z literaturo enako pomembno kot redno gibanje. Ne bolj ne manj. Lahko pa se seveda dogovorimo, da mojemu neobveznemu ljubiteljskemu pešačenju po ravnini prepustite naziv rekreacija, jaz pa se bom pretvarjala, da trije ogledani filmi na Liffu in en koncert etno glasbe veljajo za zadostno kulturno izobraževanje. Razlika je le v tem, da vas zdravniki ob iskanju vzrokov za slabo počutje ne bodo vprašali, kdaj ste možgane nazadnje zaposlili z ogledom gledališke igre.