O političnih avanturah in drugih razmerjih

In bistveno politično vprašanje Slovenije v teh dneh, ko se je končno prikazalo kopno in ptički že veselo pojejo, je, kdaj bodo predčasne volitve. Ni torej tako zelo pomembno, kdo bo minister tega ali onega resorja – konec koncev je zelo pomenljivo, da se pametni ljudje teh funkcij otepajo kot hudič križa –, glavno je, da bodo volitve čim prej. Zelo primer čas za to bi lahko bila jesen. No, kot kaže, tukaj obstaja določen problem. Zdi se, da Alenka Bratušek kot nova mandatarka ni najbolje razumela narave svojega razmerja s političnim telesom. Več kot očitno namreč je, da pri tem ne gre za kako poglobljeno in po možnosti dolgotrajno razmerje, ampak za prehodno avanturo, torej instant razmerje, ki ni plod brezmadežne ljubezni, ampak bolj naključja oz. pomanjkanja prave izbire. V tem trenutku niti ni tako problematičen njen magisterij. O njem bodo končno sodbo tako ali tako dali ljudje, ki so za to plačani – naj zaslužijo svojo plačo! Mnogo bolj problematična je sestava parlamenta, ki jo je potrdil. Sicer je res, da od zadnjih volitev ni preteklo ravno veliko časa, a čas je tudi v tem primeru zelo relativen. Dejstvo je, da so se vmes zgodile stvari, zaradi katerih nič več ne bo tako, kot je bilo včasih. Poti nazaj ni več. To v zadnji instanci pomeni, da je zaradi teh stvari parlament v tem trenutku popolnoma nereprezentativen. Se pravi, parlament v tem trenutku reprezentira predvsem sam sebe oz. trenutek slabosti in neprisebnosti volilnega telesa, kar je seveda velik problem. V govorici politične teologije bi se torej lahko reklo, da Bratuškovi njene glasove ni poslalo nebo, ampak jih je nabrala nekje v podzemlju. Težava je v tem, da nihče ne more služiti dvema gospodarjema. Tega se je vsaj na začetku zelo dobro zavedal Lukšič: ali hudič ali ljubi Bog, tertium non datur. No, medtem se je očitno tudi sam pustil zapeljati v greh. Skušnjava je bila, kot kaže, prevelika. (Konec koncev, le kdo bi mu zameril, meso je pač šibko.) Bog ve, kako se bo na koncu odločil Virant. Skratka, glavna naloga nove vlade bo v tem smislu predvsem priprava predčasnih volitev, ki bodo delovale kot neke vrste politični purgativ. Njena uspešnost se bo ocenjevala predvsem po tem, ali bo v državo pripeljala trojko ali ne, se pravi, ali bodo naslednjo vlado postavljali poslanci ali kdo drug. Seveda pa je jasno, da bo tukaj nadvse pomembna spodbuda ulice. Brez primerne motivacije najbrž ne bo šlo. Mimogrede: protesti so se medtem očitno tudi precej skomercializirali. Na zadnjih je bilo že mogoče opaziti kramarje s piščalkami in majicami, po vsej verjetnosti narejenimi v kakšni obskurni azijski državi, kar kaže, da se je potencialna subverzivnost protestov že dodobra razredčila. Na kakšen socializem bo potemtakem treba za nekaj časa pozabiti – strah in panika nekaterih desničarjev sta s tega vidika povsem neosnovana. Ljudje še vedno hočejo kapitalizem, kar jasno kaže na nesposobnost slovenskih družboslovnih in humanističnih fakultet, da bi sproducirale zadostno količino primernega kadra, ki bi bil potem sposoben množice prepričati o inferiornosti tega sistema. Brez dvoma se bo treba bolj potruditi. Šele po volitvah se bo potemtakem lahko začelo resno reševanje problemov. Še sreča, da ti niso preveč zapleteni. Malenkost, z likvidacijo sistemske korupcije bo večji del posla že opravljen. (Zanimivo, ko začne Slovenec govoriti o poštenosti, mu verjamejo celo Britanci in potem financirajo raziskave o korupciji. To najbrž pomeni, da tudi trojke vendarle ne bi bilo pretežko prepričati.) Ko bo potem likvidirana še vsaj polovica občin, omembe vrednih problemov skorajda ne bo več. Takrat bo hotela celo Švica postati druga Slovenija.