Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Ponedeljek,
25. 11. 2013,
17.41

Osveženo pred

3 leta, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Jože Hrovat

Ponedeljek, 25. 11. 2013, 17.41

3 leta, 6 mesecev

O oblikovanju nemške prihodnosti

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
V tem tednu je med drugim postalo dokončno jasno, da bo nova nemška vladna koalicija odeta v barve Milana.

Ampak saj to je bilo jasno že ves čas, mar ne? V bistvu je bilo, nihče namreč ne more govoriti o presenečenju, čeprav je res, da so se v času pogajanj v medijih ves čas pojavljale različne spekulacije o alternativnih možnostih – najglasnejše so bile brez dvoma tiste o oblikovanju povsem leve vlade. To je dolgim in, kakor zagotavljajo udeleženci, tudi izredno napornim pogajanjem dajalo nek pridih dramatičnosti. Sicer pa je takšne spekulacije potrebno gledati predvsem v kontekstu pogajalske taktike rdečih, se pravi kot pritisk na zadnjo obrambno linijo črnih. Ko človek tako danes bere medijske komentarje, vsaj v črnih ni niti najmanjšega dvoma o zmagovalcu pogajanj: to so rdeči. Evo, tukaj je za pokušnjo en neprekosljivi biser iz Die Welt: »Iz koalicijske pogodbe veje duh v reguliranje zagledanega, postheroičnega etatizma.« Človek s prirojenim in skrbno negovanim balkanskim smislom za pretiravanje ob takšnih stavkih najprej zardi, v naslednjem trenutku pa bi se od sramu najraje pogreznil globoko v zemljo. Ob takih mojstrih s severa preprosto zmanjka besed. O močni Evropi Skoraj 200 strani dolga koalicijska pogodba sicer ni namenjena branju, ampak vseeno, kdor ima rad grozljivke, bo gotovo prebral vsaj 6. poglavje, ki govori o "močni Evropi". In ko bo prišel do "strukturnih reform za večjo konkurenčnost" in drugih podobnih zamisli, bo brez dvoma začel razmišljati o tem, da bi napisal priročnik, v katerem bodo izčrpno predstavljene različne alternativne oblike samomora (takšne stvari bi se zdajle najbrž kar prodajale). Skratka, gre za povsem običajne, vsakemu Evropejcu dobro znane teme. Tukaj seveda ni treba posebej razlagati, da imajo Nemci Evropo nadvse radi, da ji hočejo samo pomagati in tako dalje. Težava je v tem, da se večina Evropejcev nemške pomoči boji kot hudič križa. Prebivalcem iz krajev, prijaznejših za bivanje, se zdijo nemške metode pač malce sadistične, poleg tega slavno Nietzschejevo maksimo "Kar me ne pokonča, me okrepi!" tradicionalno razumejo nekoliko drugače od Nemcev, ki so že ničkolikokrat dokazali, da imajo z razumevanjem Nietzschejevih besedil neznanske težave. Nietzsche Nemcem pač ne leži – njim je še najbolj domače strojniško razmišljanje Kanta – podobno kot jim očitno ne leži ekonomija. Treba je vedeti, da je večina Evrope danes že precej utrujena in izmučena od večletnega mrcvarjenja z zategovanjem pasov, ki dokazano ne daje rezultatov. Dejstvo je tudi, da je bila nemška paranoja pred inflacijo popolnoma neutemeljena, so pa bili zato na drugi strani toliko bolj utemeljni strahovi tistih, ki so svarili pred deflacijo. Glavno vprašanje je zdaj samo še, koliko izgubljenih desetletij bo Evropa potrebovala, da bodo Nemci končno uvideli svojo norost. Ali drugače: koliko nemške norosti je Evropa sploh še sposobna prenesti. O iskanju izgubljenega šarma Medtem ko so koalicijski partnerji po podpisu pogodbe ob kozarcih šampanjca veselo nazdravljali in prepevali tisto staro narodno "Jetzt wird wieder in die Hände gespuckt, wir steigern das Bruttosozialprodukt" (zdaj pa bomo spet pljunili v roke in zvišali BDP), so si na drugi strani zaskrbljeni Evropejci ob vnovični potrditvi boleče ljubezni mrmrali bolj depresivne tone iz "Love will tear us apart again". Ampak daleč najbolj zanimivo ob vsem skupaj je čudenje kritične evropske javnosti ob zadnjem odmevnem neju iz Ukrajine. Zanimivo, celo nemalo užaljenosti je bilo mogoče razbrati. Nekateri vidijo glavno težavo v naivnosti komisarja Füleja, drugi poudarjajo izsiljevanje Putina, prav nihče pa ne pomisli, da bi lahko bila problematična Evropa. Kot kaže, je veliko ljudi prepričanih, da se evropskemu šarmu preprosto ni mogoče upreti – očitno bo treba počakati, da se prebudijo iz sladkih sanj, potem pa se resno vprašati, kaj se je zgodilo z evropskim šarmom. Kaj je danes na Evropi tako privlačnega? Morda gospodarske razmere? Zanimiva tema za kakšen vic. Svoboda? Brez socialne varnosti ostane od nje samo še karikatura. Perspektiva mladih? Hm, priročnik za mlade in neizkušene samomorilce bi bil res dobra poslovna ideja … Ali bi danes kdo upal kakšnemu Ukrajincu resno argumentirati, da mu lahko EU resnično ponudi več od Rusije? Kaj pa mu konec koncev sploh lahko ponudi? Skratka, ali se odločitev za Rusijo iz ukrajinske perspektive res kaže kot povsem nespametna? Za Evropo ne bi bilo slabo, če bi začela gledati na Ukrajino kot na nekakšen simptom in se poskušala iz te lekcije tudi kaj naučiti. V ukrajinski odločitvi se namreč kaže resnica o današnji Evropi.

Ne spreglejte