O nekem klubu ljudi z resnimi problemi

Današnji javni diskurz skoraj v celoti obvladujejo teme, ki so tako ali drugače povezane z ekonomijo, ta pa z moralo po splošnem prepričanju nima veliko skupnega. Morala oz. etika vendar spada pod pristojnost filozofije, večina ekonomistov pa bi svoje početje najraje videla kot del naravoslovja. No, v resnici se je ekonomija – tako kot druge znanosti – spočela, rodila in dolgo časa hranila v nedrjih filozofije. Njena osamosvojitev je bila razmeroma pozna. In najbrž tukaj ni treba posebej razlagati, da so otroci do svojih staršev velikokrat kritični, nemalokrat celo krivični. Ekonomski učbeniki očetovstvo ekonomije pripisujejo Adamu Smithu, profesorju moralne filozofije na univerzi v Glasgowu. Eno od glavnih vprašanj, ki ga je zaposlovalo, bi bilo mogoče formulirati nekako takole: kako živeti dobro in moralno življenje v sodobnem kapitalističnem svetu, ki ga na odločilen način opredeljuje sebičnost posameznikov? Ali drugače: kako zasebno sebičnost preoblikovati v javno nesebičnost? Preostalo je zgodovina. Deutschland, Deutschland über alles … * Ker se po slovenski medijski maniri pač spodobi zgledovati po Nemcih, naj bo tukaj zgled podjetniške etike Wolfgang Grupp. Možakar je lastnik tekstilnega podjetja Trigema, za katero je značilno, da svoje izdelke proizvaja izključno v Nemčiji. Pred dnevi se mu je zapisalo tole: "Že sama diskusija o minimalnem dohodku pomeni za nas podjetnike načeloma sramoto. Za podjetnika bi moralo biti samoumevno, da plačuje svojim delavcem toliko, da lahko od tega živijo." Kot verjetno večina že ve, se besede navezujejo na aktualna pogajanja pri sestavljanju vladne koalicije, pri katerih zelo pomembno vlogo igra ravno vprašanje o zakonsko določeni minimalni plači. (In zadnje raziskave kažejo, presenetljivo, da zahtevo stranke SPD – 8,50 evra na uro – podpira kar 83 odstotkov vprašanih.) Po Gruppovem mnenju podjetnik, ki bi mu minimalni dohodek predstavljal preveliko breme, bodisi proizvaja napačen produkt, kar pomeni, da je kot podjetnik povsem odpovedal, zato je bolje, da podjetništvo prepusti tistim, ki znajo, bodisi skuša svoje delavce izkoriščati, kar je nesprejemljivo. In da ne bo kakšnega nesporazuma: Grupp ni proti zakonsko določeni minimalni plači, nasprotno, po njegovem mnenju je nujna, ker se bo z njo preprečilo, da bi brezvestni podjetniki konkurenčno prednost dosegali na plečih delavcev. Sramotno se mu zdi torej to, da se je o njej sploh treba pogovarjati. Skratka, konkurenčnosti ni dopustno graditi z izkoriščanjem delavcev, to namreč po njegovem mnenju ni poanta tržnega gospodarstva. Gruppova drža je potemtakem diametralno nasprotna drži, ki se je uveljavila v anglosaksonskem anarhokapitalizmu in ki se očitno čedalje bolj uveljavlja tudi v sami Nemčiji. … Und im Unglück nun erst recht. ** Samo po sebi se razume, da želi vsak uspešen podjetnik svojo uspešnost manifestirati tudi navzven, da se torej trudi za družbeno priznanje. S tem ni nič narobe, če razume, da se mora ta uspešnost najprej manifestirati v njegovih delavcih, tj. v njihovem dostojnem življenju, ki ga zagotavlja dostojna plača. Je pa vse narobe, če svoje uspešnosti ne zna manifestirati drugače kot z dragimi avtomobili, jahtami in drugim luksuzom, njegovi delavci pa so se na drugi strani prisiljeni zatekati po pomoč na Rdeči križ in Karitas. Zanimivo, kljub takšnemu navdušenju nad Nemčijo mora človek v Sloveniji prav z Diogenovo svetilko iskati slovenskega Gruppa. Slovenski podjetniki – z redkimi in zato seveda še toliko bolj častnimi izjemami – svoje konkurenčnosti pač ne znajo dosegati na račun izdelkov z visoko dodano vrednostjo. To je dejstvo. In tukaj ne pomaga nobeno sklicevanje na "socialistično državo". Takšne puhlice niso nič drugega kot skrajno bedni izgovori, s katerimi skušajo opravičiti svojo nesposobnost, in kot take ne morejo biti v čast nobenemu resnemu podjetniku. Dejansko se že leta in leta ponavlja ena in ista zgodba: pridejo mladi in zagnani ljudje z idejami, a jih odslovijo tako rekoč že na pragu podjetja. Le kaj neki bi pa slovenski podjetniki počeli z idejami? Ali komu še ni jasno, da oni ne potrebujejo kreativnih ljudi, ampak poceni fizikalce? Tipično za slovenski podjetniški diskurz je, da v njem delavci vedno nastopajo v vlogi stroškov. Vedno! Se lahko potem kdo čudi, da je ugled večine podjetnikov takšen, kakršen je? Seveda, tukaj pridejo na vrsto tiste posiljene zgodbice o slovenski zavisti. Toda ali se je kdo morda kdaj resno vprašal, kje si je npr. Zoran Janković nabral moralni kapital? Ne, niso bile tiste znane procesije. Ali drugače, moralnega kapitala ni dobil s tistimi procesijami, nasprotno, tiste procesije so bile smiselne samo zato, ker je moralni kapital že imel. Procesije so bile posledica, ne vzrok. V očeh širše javnosti je ta kapital pridobil takrat, ko so Mercatorjeve prodajalke ob njegovem odhodu pred kamerami smrkale in močile robčke. Skratka, zavist gor ali dol, človek, ki poskrbi za svoje zaposlene in ga imajo ti radi, v javnosti vedno uživa ugled – ne glede na to, koliko mercedesov ima parkiranih pred hišo. Sklep je torej jasen: slovenski podjetniki so danes tudi sami del problema. * Nemčija, Nemčija nad vsem … (Das Lied der Deutschen, pesem Nemcev) ** … in še zlasti zdaj v nesreči.