O evropskih smislih in nesmislih

Za največje razburjenje je brez dvoma poskrbel Nouvel Observateur, ko je pred dnevi objavil rezultate raziskave javnega mnenja, po katerih je prvič v zgodovini najpriljubljenejša stranka v Franciji postala Nacionalna fronta (La Front national) Le Penove (24 %). Verjetno je bila ob pogledu na naslov prva reakcija pri marsikom ta, da bo moral malce osvežiti znanje francoščine. A kakšen šok je moral biti to šele za uboge Francoze! Najbrž bodo potrebovali nekaj dodatnih dni, da bodo vse skupaj dobro dojeli. Mnogi sicer še vedno upajo, da je vendarle kje prišlo do kakšne napake. Ampak dobro, za kakšne bolj natančne ocene je gotovo še prezgodaj (čeprav je po drugi strani res, da so tudi od drugod prihajala in še prihajajo skrb vzbujajoča opozorila o spreminjanju politične realnosti v Franciji). No, kdor je te dni spremljal samo slovenske medije, se temu najbrž kar ne more in ne more načuditi. Tu namreč veseli ekonomisti veselo razlagajo, da je "za svet globalna kriza mimo, v Sloveniji pa o njej še kar govorimo" itd. Človek si tega komedijantstva zares ne more razložiti drugače, kot da gre za ekonomske šaljivce, ki ljudi v teh težkih časih zabavajo, s čimer ni seveda načeloma nič narobe, težava je le v tem, da imajo nekam nenavaden smisel za humor. Še dobro, da ima Slovenija tudi kakšnega resnega ekonomista, npr. Jožeta P. Damijana, ki postavlja ravno tako nadvse veselim vodilnim evrokratom dve preprosti vprašanji: "Ste morda kje zasledili podatek o uspehu glede zmanjševanja brezposelnosti? Ali o uspehu glede znižanja stroškov krize v obliki izgubljenega BDP?" Kakorkoli že, večina Evropejcev se gotovo ne bi strinjala z oceno, da je kriza mimo. Bi se pa strinjala, da je kriza mimo za tisti famozni 1 %, za katerega pa je tako vseeno, saj je tako ali tako ni nikoli občutil v tistem pristnem eksistencialnem smislu. Poleg tega se pri večini kar noče in noče prijeti mit, da je za vse skupaj kriva potratna socialna država. Nič čudnega, ta mit so navsezadnje ovrgli že mnogi resni ekonomisti, med katerimi se najde celo kakšen Nobelovec. No, kot rečeno, tudi Slovenija ima resne ekonomiste, ki premorejo toliko intelektualne poštenosti in priznajo: "Posamezne države so lahko imele vzorne javne finance, in večinoma so jih vse evropske države – razen Grčije – tudi imele, toda s prevzemom slabih sredstev iz bilanc bank so se njihove javne finance sesule. Ali z drugimi besedami, sedanja kriza je primarno bančna kriza, nikakor pa ne gre primarno za dolžniško krizo držav zaradi preveč razsipne socialne države." (Avtor teh besed je že omenjeni Damijan.) Ali se kdo čudi, namreč iskreno, se pravi sam pri sebi, kajti v javnosti nima nihče pravice do takšnega čudenja, da ljudje takšno Evropo zavračajo? Da se počutijo tako ogoljufane in izigrane? Da se vsak dan vedno znova sprašujejo, v čem je sploh še njen smisel? Skratka, da se jim zdi vsak dan bolj nesmiselna? Zanimivo, prejšnja generacija politikov podobnih težav s smislom ni imela. Verjetno ni naključje, da sta nekdanja nemška kanclerja, oba Helmuta, prvi Schmidt, drugi Kohl, vsaj v tem oziru do Merklove v javnosti tako kritična. Oba je usodno izoblikovala izkušnja II. sv. vojne, ki jima je mnogokrat služila tudi kot politični kompas. Oba sta videla Evropo najprej v politični, šele nato tudi v ekonomski perspektivi. Oba sta razumela solidarnost v političnem, ne pa tako kot danes, ko je večina sploh ne zna misliti drugače kot v moralnem smislu. Skratka, popolnoma drugače kot današnje generacije politikov torej, za katere je značilno, da neposredne izkušnje z vojno nimajo. Vojna je zanje nekaj povsem abstraktnega. Z drugimi besedami: za večino današnjih Evropejcev je izkustvo vojne v celoti medijsko posredovano. Večina si jo najbrž predstavlja približno takole: po zraku letijo brezpilotna letala, ki jih nekje na povsem drugem koncu sveta upravlja vojak-računalničar in … Človek se težko znebi vtisa, kot da gre zgolj za računalniško igrico, za neko povsem virtualno stvar, ki nima nobene nujne zveze z realnostjo. In natanko v tem smislu se v svojem bistvu prav nič ne razlikuje od sodobnega načina borznega poslovanja – tudi tukaj je stvar povsem virtualna, svetlobna leta oddaljena od vsakršne realnosti. Tako kot vojak-računalničar ne vidi in ne vonja sežganega mesa sovražnikov, tudi fantje in dekleta na borzi, ko se na računalnikih igrajo z nekimi abstraktnimi številkami, ne vidijo bede, ki jo njihove "nedolžne" igrice puščajo za sabo. Glavna težava je potemtakem v tem, da tam nekje zunaj živijo neki realni ljudje iz mesa in kosti, ki se ne morejo prehranjevati z virtualno prehrano, si zategovati virtualnih pasov, goltati virtualnih tablet, vzgajati virtualnih otrok itd. itd. Vprašanje je zdaj samo, ali bo realnost res morala nekoga zelo močno udariti po glavi, da se bo končno le prebudil iz tega prekrasnega virtualnega sna. Ali res ne bo šlo drugače?