O državnem prazniku

Kot kažejo zadnje ankete, ima večina državljanov rada svojo državo – in to je danes pravzaprav edino, kar je res pomembno in na kar se lahko opre dovolj zmeren optimizem. Mediji so v zadnjih dneh sicer najbolj poudarjali ravno politične razprtije, vendar se zdi, da je vse skupaj vseeno nekoliko prenapihnjeno. Težava je predvsem v tem, da bolj kot država počasi dozoreva, bolj otročji postajajo nekateri politiki, katerih prostor v političnem peskovniku se vse bolj oži. Na drugačen način pač ni mogoče razumeti užaljenosti neke stranke, ki se je menda samo zaradi rdeče zvezde odpovedala skupnemu praznovanju in zdaj po stari navadi že grozi z jesenjo in novo pomladjo. In da bo absurd še večji, je bila večina njenih najvidnejših predstavnikov včasih med najbolj fanatičnimi privrženci Komunistične partije. Jasno, stara zgodba s konvertiti. No, ker je bilo v tej zvezi spet izrečenih preveč laži, je treba nekatere stvari razjasniti. Užaljena stranka se na vso moč trudi prepričati javnost, da spada rdeča zvezda med tiste simbole, ki v Evropi nimajo domovinske pravice. Seveda gre za nesramno zavajanje in laž! V resnici je lani madžarsko sodišče moralo slediti razsodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, po kateri nošenje rdeče zvezde ni kaznivo dejanje. Oškodovancu (Janosu Fratanoli) je tako država morala izplačati 4.000 evrov odškodnine. Tudi na zadnjih protestih pred tedni v Frankfurtu je bilo mogoče opaziti kar nekaj rdečih zvezd, a zaradi tega nihče ni imel težav. Razlog za to je v tem, da v Nemčiji komunistični simboli niso prepovedani. Enako velja za ideologijo: kdor se želi poučiti o osnovah marksistične ekonomije, lahko povsem legalno in brez kakršnihkoli težav kupi npr. najnovejšo knjigo Michaela Heinricha. Še več, omenjenega avtorja financira celo država. Za nacistične simbole in knjige kaj podobnega kajpada ne velja. Če v javnosti nosiš kljukasti križ, boš imel nujno težave vsaj s policijo (verjetno pa že prej z mimoidočimi). Skratka, razlika obstaja – kaj si o vsem skupaj misli neka užaljena in vse bolj marginalna stranka v Sloveniji, je pravzaprav nepomembno. Brez dvoma je res, da so bili komunistični simboli v preteklosti mnogokrat precej grdo zlorabljeni. Vendar pa to nikakor ne opravičuje skrajno nezrelega vedenja užaljene stranke. To je tako otročje, kot da bi danes kristjanom očital vse tiste zločine v dolgi zgodovini, potem pa poskušal prepovedati križ, češ da gre za zločinski simbol. Jasno, zreli ljudje tega ne počnejo, saj vedo, da je mogoče prav vsako ideologijo zlorabiti. Tudi liberalizem lahko postane v rokah zločincev zločinski.

Največja sprevrženost užaljene stranke pa se kaže v njenem poskusu monopolizacije osamosvojitve. Kot da je njen vodja edini, ki ima licenco za razsojanje o tem, kaj in koliko je kdo prispeval v tem procesu in kaj in koliko mu zdaj na podlagi tega pripada. Stvar postaja počasi že neznosno dolgočasna. Mimogrede, italijanski zgodovinar Stefano Lusa, ki se je zakopal v arhive in temeljito proučil vlogo slovenskih komunistov pri osamosvajanju in demokratizaciji države, je prišel do precej zanimivih odkritij, ki užaljeni stranki seveda ne bodo všeč. Za vse druge pa, ki si resnično želijo zvedeti o tem kaj več, spada njegova knjiga Razkroj oblasti. Slovenski komunisti in demokratizacija države med obvezno čtivo, ki ponuja izvrstno izhodišče za produktiven in trezen razmislek o teh stvareh.

Torej ni nobenega dobrega razloga za to, da bi državljani dopustili zdraharjem, da povsem pokvarijo vzdušje današnjega praznika. Kakšen je resničen odnos teh zdraharjev do države, se tako ali tako kaže vsak dan v njihovem (ne)spoštovanju njenih institucij. Medtem pa večina preostalih državljanov počasi spoznava, da država pač ni in ne more biti last politikov.