Ponedeljek, 22. 6. 2026, 4.00
1 mesec, 4 tedne
Je ta evropska država izgubila nadzor?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,06
Posledice protimigrantskih izgredov v Belfastu junija letos.
"Prevzemimo nazaj nadzor" oziroma Take back control v angleškem izvirniku je bil glavni slogan zagovornikov odhoda Velike Britanije iz EU pred referendumom leta 2016. Mišljen je bil predvsem prevzem nadzora nad britanskimi mejami in posledična uvedba strožje politike priseljevanja. Toda desetletje po referendumu je jasno, da ni prišlo do omejevanja priseljevanja, le spremenila se je struktura priseljencev. Manj je priseljencev iz evropskih držav, več iz neevropskih.
Pozno poleti in zgodaj jeseni leta 2015 so Britanci lahko na svojih televizijskih zaslonih spremljali kolone sto tisoče beguncev in migrantov, kako so po balkanski poti drveli proti bogatim in razvitim državam na severozahodu Evrope. Evropa je takrat izgubila nadzor nad svojimi mejami.
Migrantska kriza da veter v jadra zagovornikom brexita
Migrantsko krizo so izkoristili zagovorniki brexita, tj. odhoda Velike Britanije iz EU. Postala je njihova glavna tema in slogan Prevzemimo nazaj nadzor je Britance prepričeval, da lahko le odhod iz "ponorele" EU prepreči množične nezakonite migracije na Otok. Zagovornikom brexita je uspelo, saj je večina Britancev na referendumu junija 2016 izglasovala odhod iz EU.
Toda deset let pozneje lahko zagovorniki brexita in strožje politike priseljevanja ugotavljajo, da odhod iz EU ni prinesel konca množičnih migracij.
Upad evropskih, velika rast neevropskih priseljencev
Po podatkih je po brexitu upadlo število priseljencev iz držav EU, obenem pa je zelo naraslo število priseljencev iz neevropskih držav oziroma iz držav, ki niso članice EU.
Before Brexit, there were about 300K net migrants a year, mostly from the EU.
— Richard Hanania (@RichardHanania) May 30, 2026
After Brexit, immigration shot up to 900K, and EU migration was negative.
It’s amazing how stupid Brexit was from every possible perspective.
Populism is a low IQ movement. pic.twitter.com/A4XwMy3WzX
Namesto da bi Velika Britanija po brexitu vstopila v nekakšno zlato dobo, kjer se bosta cedila med in mleko, kot so obljubili zagovorniki odhoda iz EU, so Britanci nezadovoljni, država pa preživlja nenehne spremembe oblasti.
Menjavanje premierjev kot po tekočem traku
Po referendumu junija 2016, po katerem je odstopil nasprotnik brexita, konservativni premier David Cameron, se je na Downing Streetu 10 zvrstilo kar pet premierjev oziroma premierk: konservativci Theresa May (2016–2019), Boris Johnson (2019–2022), Liz Truss (2022), Rishi Sunak (2022–2024) in laburist Keir Starmer (2024).
Mogoče pa je, da bodo Britanci kmalu dobili že šestega premierja v zadnjih desetih letih: če bo laburist in dozdajšnji župan Manchestra Andy Burnham, ki se po zmagi na nadomestnih volitvah v Makerfieildu vrača v britanski parlament, izzval Starmerja in ga premagal (za to bo moralo za Burnhama glasovati večina laburističnih poslancev).
Brexit in krčenje britanskega gospodarstva
Brexit je tudi pomenil, da je Velika Britanija izgubila ugoden dostop do enotnega trga EU, kar je imelo negativen učinek na britansko gospodarstvo. Kanadčan Mark Carney, ki je bil med letoma 2013 in 2020 guverner britanske centralne banke (zdaj je kanadski premier), je oktobra 2022 za britanski Financial Times dejal, da je britansko gospodarstvo leta 2016 dosegalo 90 odstotkov velikosti nemškega gospodarstva, danes (mišljeno je seveda leto 2022, ko je Carney dal omenjeni intervju) pa manj kot 70 odstotkov.
Britanski protimigrantski protesti leta 2024:
A veliko britanskih volivcev, ki so podprli brexit, so to storili z zavedanjem, da lahko brexit povzroči neprijetne gospodarske posledice: to je bila cena, ki so jo bili pripravljeno plačati za strožjo politiko priseljevanja oziroma za konec množičnih migracij.
Petina prebivalcev na Otoku je rojenih v tujini
A so se ušteli. Kot je že omenjeno, je upadlo število priseljencev iz EU (pred brexitom so se na Otok največ priseljevali Poljaki, Romuni in Irci), po drugi strani pa je po brexitu zelo naraslo število priseljencev iz držav, ki niso del EU (največji delež predstavljajo Indijci, Nigerijci in Kitajci).
Približno 13,1 milijona prebivalcev Velike Britanije (okoli 19 odstotkov prebivalstva) je rojenih v tujini.
Zagovorniki brexita zdaj nabirajo glasove s protipriseljensko retoriko
Množične migracije, še zlasti pa nezakonito priseljevanja v Veliko Britanijo, so postale predvolilna zlata jama za politike, ki so pred referendumom najbolj glasno zagovarjali odhod iz EU. Nigel Farage, vodja Stranke za neodvisnost Združenega kraljestva (mišljena je seveda neodvisnost od Bruslja, op. p.) je po referendumu leta 2018 ustanovil Stranko brexit (Brexit party), ki je zagovarjala t. i. trdi brexit: odhod Velike Britanije iz EU brez sporazuma o odhodu. Velika Britanija je iz EU odšla januarja 2020.
Britanci so 31. januarja 2020, tri leta in pol po referendumu, zapustili EU. Za zagovornike brexita je bil to dan ponovne britanske neodvisnosti in osamosvojitve od Bruslja ter zato razlog za veselje. Pozneje je prišla streznitev.
Stranka brexit se je pozneje preimenovala v Reformno stranko oziroma v stranko Reformirajmo Združeno kraljestvo (Reform UK). Junija 2024 je stranko znova prevzel Farage. V začetku leta 2025 – potem ko so britanske volivce razočarali tako konservativci kot laburisti – je Reforma po javnomnenjskih anketah postala najbolj priljubljena britanska stranka.
Protipriseljenski izgredi v Veliki Britaniji
Glavni vzgib za priljubljenost Reformne stranke oziroma Reforme je priseljensko vprašanje. Julija 2024 so v Veliki Britaniji in na Severnem Irskem izbruhnili protimigrantski protesti, ki so sprevrgli v izgrede. Vzrok za proteste je bil napad takrat 17-letnega Axela Rudakubane na skupino 26 deklic, občudovalk pevke Taylor Swift, ki so imele plesne vaje. Napadalec je z nožem zabodel 13 deklic, tri od teh so umrle.
Po umorih so zaokrožile novice, da je napadalec musliman in prosilec za azil (Rudakubana ni musliman, je britanski državljan, njegova starša pa sta priseljenca iz Ruande), kar je še bolj razvnelo proteste. Protesti so se najprej začeli v mestu Southport, kjer je prišlo do napada, in se potem razširili po drugih mestih.
Musk nenehno govori o državljanski vojni
Svoj lonček je pristavil tudi najbogatejši Zemljan Elon Musk, ki je med drugim na svojem omrežju X zapisal, da je zaradi množičnih migracij in odprtih meja državljanska vojna neizogibna (svarila o državljanskih vojnah zaradi priseljencev je pogosta Muskova tema na omrežju X). Musk je začel v zadnjih letih tudi ognjevito napadati britanskega premierja Starmerja.
Nigel Farage je pred letom 2016 zgradil politično kariero z zagovarjanjem odhoda iz EU, zdaj pa se ponuja za rešitelja tudi tistih težav, ki jih je sam povzročil.
Zahteval je celo, da ga zaprejo, ker je vpleten v prikrivanja množičnih zlorab britanskih deklet, ki so jih storili večinoma moški pakistanskega rodu v 90. letih preteklega stoletja in v začetku 21. stoletja v mestih na severu Velike Britanije (med letoma 2008 in 2013 je bil Starmer vodja britanskih javnih tožilcev in je podprl preiskave omenjenih spolnih zlorab).
Musk odtegne podporo Farageu
Musk je naprej podpiral Faragea in njegovo Reformno stranko, a je pozneje postal preveč zmeren zanj. Zdaj Musk podpira stranko Obnovimo Britanijo (Restore Britain), stranko, ustanovljeno leta 2026, ki jo vodi nekdanji član Reformne stranke Rupert Lowe. Ta stranka med drugim zahteva deportacijo vseh nezakonitih priseljencev iz Velike Britanije. Obnovimo Britanijo ima podporo tudi drugih, manjših skrajno desnih britanskih strank in organizacij.
Tommy Robinson (prav ime Stephen Christopher Yaxley-Lennon) je še en britanski desni in protimigrantski politik, ki ga podpira Musk.
Smrt študenta
Britansko javno mnenje sta v zadnjih mesecih v povezavi z neevropskimi priseljenci razvnela dva dogodka. Prvi je smrt 18-letnega študenta Henryja Nowaka, ki ga je decembra lani v britanskem mestu Southport z 21-centimetrskim nožem zabodel 23-letni Sikh Vickrum Digwa.
Smrt Henryja Nowaka:
Napadalec in njegov brat Gurpreet Digwa sta nato poklicala policiste in se jim zlagala, da je Nowak rasistično napadel Vickruma.
Nesrečni Nowak: vklenejo ga, ko umira
Dogodek je dvignil veliko prahu zato, ker so policisti umirajočega Nowaka vklenili in mu niso verjeli, da je hudo ranjen, čeprav jim je to dopovedoval. Med aretacijo je nesrečni študent, ki je pred tem policistom govoril, da so ga zabodli in da ne more dihati, izgubil zavest in pozneje umrl na kraju dogodka.
Do te usodne zmote (vprašanje je sicer, ali bi Nowaka lahko zaradi hudih ran rešili, tudi če bi policisti takoj ukrepali in ga začeli reševati) je prišlo, ker so policisti verjeli laži bratov Digwa. Vickruma so nato maja letos spoznali za krivega umora. Obsojen je bil na dosmrtni zapor, pri čemer mora prestati vsaj 21 let v zaporu. Obsodili so tudi njegovo mamo Kiran Kaur, ker je skrila nož, s katerim je njen sin umoril Nowaka. Tudi oče in brat sta sedla pred sodnika.
Javna objava prizorov umiranja in očitki o diskriminaciji belcev
Po sodbi je bil javno objavljen policijski posnetek aretacije Nowaka in njegovega umiranja (Nowak je po očetu poljskega rodu in je imel tako britansko kot poljsko državljanstvo). Reformna stranka in Konservativna stranka sta policiji očitali, da ni nepristranska, ampak da je diskriminatorna do belcev. Podobne očitke sta javno izrekla tudi Musk in podpredsednik ZDA JD Vance.
Rupert Lowe, nekdanji Farageev sodelavec, je ustanovil svojo stranko Obnovimo Britanijo, ki je tekmica Reformni stranki. Lowe ima tudi podporo Elona Muska.
Ponujale so se tudi primerjave s smrtjo temnopoltega Georgea Floyda v ZDA maja 2020 med policijsko aretacijo, ki je sprožila val protestov v ZDA, pa tudi drugod po svetu. Takrat so z ameriške politične levice prihajale trditve, da je bil Floyd žrtev strukturnega rasizma v ZDA, usmerjenega proti temnopoltim.
Sudanec s kuhinjskim nožem nad domačina
Prah zaradi umora Nowaka se še ni polegel, ko je prišlo v Belfastu na Severnem Irskem do novega incidenta. 8. junija je 44-letnega Stephena Ogilvieja napadel temnopolti moški, oborožen s kuhinjskim nožem (napadalec je bil 30-letni Sudanec Hadi Alodid, ki je prišel v Združeno kraljestvo leta 2023 in je dobil status begunca).
Ogilvie je utrpel hude poškodbe: med drugim je izgubil vid na levem očesu, lahko izgubi vid tudi na desnem. Njegovo smrt so verjetno preprečili mimoidoči, ki so napadli Sudanca, dokler ni prišla policija. Ogilvie in Alodid sta se verjetno poznala, ker sta živela v isti stavbi.
Izbruh izgredov: napadi z molotovkami na domove priseljencev
Napad, ki je bil posnet, se je zgodil na ulici, ki je nekakšna ločnica med protestantskim in katoliškim delom Belfasta (po nekaterih drugih informacijah je ulica na trdno nacionalistični, tj. katoliški strani Belfasta). Napadeni Ogilvie je protestant. Ogilvieju je verjetno rešil življenje mimoidoči katoličan, ki je Alodida udarjal s palico za hurling (irski tradicionalni šport).
Poskus umora v Belfastu in poznejši izgredi:
Kmalu je prišlo na družbenih omrežjih do pozivov k protestom (oglasili so se med drugim Musk, Robinson in Obnovimo Britanijo). Protesti so se spremenili v izgrede in v napade z molotovkami na domove in trgovine migrantov v Belfastu in drugod na Severnem Irskem.
Zakrinkani protestantski izgredniki
Izgredniki oziroma zakrinkani napadalci (večinoma naj bi bili oblečeni v črno) so tudi požigali vozila. Ranjenih je bilo tudi nekaj policistov. Napadalci (ti naj bi bili večinoma protestanti) naj bi vzklikali gesla, kot so "tujci ven" in "pobijmo vse muslimane". Postavljali so tudi barikade.
Po poročanju novinarja Arisa Roussinosa za britanski medij UnHerd so katoliki, čeprav je med obema skupnostma veliko nezaupljivosti in sovražnosti, s simpatijami gledali na protimigrantske izgrede protestantov.
Sovraštvo do Indijcev
Roussinos je šel tudi na ulico Shankill, kjer živijo protestanti. Tu je 60-letna protestantka novinarju povedala, da so zelo jezni zaradi poskusa obglavljenja, kot je opisala napad Sudanca. Motijo jih tudi zakoniti priseljenci, Indijci, ki kupujejo nova stanovanja na ulici Shankill, ki si jih domačini ne morejo privoščiti, in jih nato na Airbnb dajejo v najem.
Desničarski protimigrantski aktivist Tommy Robinson ima tudi podporo Elona Muska.
"Tukaj jih nočemo," je dejala o Indijcih in hvalila vodjo Obnovimo Britanijo Ruperta Lowea, medtem ko je do Faragea nezaupljiva, ker je zanjo premalo odločen. O katoliških someščanih je dejala: "Veste, borili smo se eden proti drugemu, odkar sem bila otrok, ampak morali smo se združiti, ker je prišla nova grožnja."
Spor med privrženci Reformne stranke in stranke Obnovimo Britanijo
Na družbenih omrežjih je prišlo tudi do prepirov med privrženci stranke Obnovimo Britanijo in Reformne stranke. Prvi očitajo drugim, da so premalo odločni glede priseljencev oziroma celo sokrivi za množično priseljevanje, drugi pa se branijo, da je Obnovimo Britanijo le lutka v rokah Konservativne stranke, namenjena temu, da oslabi Farageovo Reformno stranko.
Vsekakor lahko zaradi dveh protipriseljenskih strank, Obnovimo Britanijo in Reformne stranke, pride do razdrobitve glasov, ki bodo v korist laburistom. Do nečesa podobnega je že prišlo na zgoraj omenjenih nadomestnih volitvah v Makerfieldu, na katerih je zmagala laburist Burnham s skoraj 55-odstotki glasov.
Drobitev glasov na desnici
Na drugem mestu je bil kandidat Reformne stranke (ta je uspešna tudi v delavskih volilnih okrajih, ki so bili prej zelo odločno na strani laburistov) Robert Kenyon, ki je dobil skoraj 35 odstotkov glasov. Tretja je bil s skoraj sedmimi odstotki kandidatka Obnovimo Britanijo Rebecca Shephard. Konservativci so dobili le nekaj več kot dva odstotka. V tolažbo konservativcem, ki jih vodi Kami Badenoch, ki ima korenine v Nigeriji, je, da so zmagali na drugih nadomestnih volitvah – v Aberdeenu na Škotskem.
Andy Burnham je bil od leta 2017 do svoje vnovične izvolitve v parlament župan Manchestra. Pričakovati je, da bo v parlamentu izzval Starmerja.
Po večini javnomnenjskih anket je na prvem mestu Reformna stranka, sledijo laburisti in konservativci. Seveda to še ne pomeni, da bo Reformna stranka prihodnjih britanskih parlamentarnih volitev (te morajo biti najpozneje 15. avgusta 2029). Vsekakor pa ji je v korist britanski enokrožni večinski sistem, ki v razdrobljenem strankarskem okolju zelo nagrajuje prvouvrščeno stranko s (pre)velikim številom sedežev v parlamentu.
Po več kot sto letih?
Če bo Farageu, ki je zelo zaslužen (ali kriv, odvisno od zornega kota), da je bil leta 2016 s pomočjo širjenja nerealnih obljub izglasovan brexit, v prihodnosti res uspel veliki met in bo postal premier, bo to prvič po letu 1922 (leto, ko je bil premier liberalec David Lloyd George), da britanski premier ne bo prihajal ne iz konservativne in ne iz laburistične stranke.
Keir Starmer je že peti premier na čelu britanske vlade po brexitu. Lahko, da se bo kmalu moral posloviti z oblasti.
Veliko vprašanje pa je, ali ima Reformna stranka rešitve za težave, ki pestijo Veliko Britanijo in ki so nastale v veliki meri tudi zaradi brexita. Pa tudi, ali ima Reformna stranka rešitve za težave, ki niso posledice brexita, so pa zagovorniki brexita pred referendumom leta 2016 trdili, da jih bo brexit odpravil.
