O deglobalizaciji

V znamenje protesta so pred podjetjem sneli slovensko zastavo. Zanimivo. Še bolj zanimiva je retorika: na eni strani govorijo o "nacionalni sramoti", "slovenskem narodu", celo "veleizdaji", na drugi strani pa se brez kakršnegakoli sramu sklicujejo na "interes prostega trga". Človek se na koncu ves zmeden vpraša, ali je morda prosti trg medtem postal nacionalna kategorija. Ali pa so le menedžerji začeli sanjati, da so politiki? Marsikdo se ob vsem skupaj zelo težko znebi občutka, da se pri Bisolu pravzaprav zavzemajo za neke vrste protekcionizem, le da namesto tega raje govorijo o "interesu prostega trga". Govoriti o protekcionizmu, zavzemati se zanj – to je vendar v prevladujočem liberalističnem diskurzu nekaj nezaslišanega. To je najmanj politično nekorektno. Kdor govori danes o protekcionizmu, velja za vulgarnega. V omikani družbi se spodobi govoriti kvečjemu o "finančnih injekcijah", s katerimi so v razvitih kapitalističnih državah na veliko reševali velike finančne institucije, po definiciji prevelike, da bi propadle. No, včasih so reševali tudi industrijo, npr. avtomobilsko, vendar z mnogo manjšo vnemo. A dejstvo je, da so se pametne države v vseh časih in krajih za svoja podjetja borile, se pravi, jih niso pustile propadati zaradi nekih zblojenih doktrinarnih načel.

Kakorkoli že, globalizacija je zmagala. Glede tega ni nobenega dvoma. V imenu idej prostega in samoregulirajočega se trga, konkurence, potrošništva itd. so razvite zahodne države uspešno izvozile svojo industrijo v tretji svet in … In vse kaže, da so na koncu ostale brez delovnih mest. Ideologi globalizacije so ob tem ves čas trdili, da je sistem dober praktično za vsakogar: nerazviti se počasi, a vztrajno dvigujejo iz bede, za katero so kajpada krivi sami, razviti lahko uživajo v cenenih izdelkih itd., skratka vsi so po svoje zmagovalci – nekateri seveda večji, drugi nekoliko manjši. In zdaj retorično vprašanje: bi se kdo upal v kakšnem ameriškem lokalu ljudem za točilnim pultom razlagati, kako veliki zmagovalci globalizacije so in kaj vse jim je ta prinesla?

Zanimivo, danes se vsa Evropa tako trudi posnemati ameriški način življenja, a nihče ne zna prav dobro razložiti, zakaj. Kaj je na njem tako privlačnega? Ali so morda Američani zadovoljni s svojim statusom zmagovalcev? No, dejstvo, da začnejo v tem narodu zmagovalcev antidepresive goltati že otroci v vrtcih, terja vsaj previden in zadržan odgovor. Vsekakor so si ljudje pod pojmom "dobrega življenja" včasih predstavljali nekaj povsem drugega. Ampak dobro, Američani kavo, pralni prašek in čokolado ne hodijo kupovat v Mehiko. Vse to in še marsikaj drugega imajo doma. Res je sicer, da si mnogi teh dobrin ne morejo privoščiti, gre pa lahko zato vsakdo brez težav v veleblagovnico in tam zadovoljno opazuje, kaj vse si ne more privoščiti.

Slovenija ZDA v marsičem že dohiteva. Tudi sama ima veliko trgovin (na število prebivalcev nabrž še več), v katerih lahko izbiraš med različnimi vrstami pralnih praškov, kave in čokolade. In še marsikaj drugega. Tudi tu hodi vse več državljanov vanje gledat, kaj vse si ne morejo privoščiti. Marsikje je Slovenija tudi uspešnejša – je edina država, ki je našla učinkovit odgovor na ceneno kitajsko delovno silo: Hilda Tovšak in njeni kolegi so namreč prišli na genialno idejo, da delavcem sploh ne bi več plačevali. Pa da potem vidijo, kaj se bo zdaj zgodilo s konkurenčnostjo Kitajcev. A težava vseh genialnih inovatorjev, ki živijo pred svojim časom, je, da njihove ideje ne naletijo na razumevanje sodobnikov. Življenje genijev je pač težko. In v marsikaterem pogledu bo še težje.

Poanta povedanega je torej v tem, da bodo bisolovci najbrž ob prvi priložnosti igrali na slabo vest vlade in ji zatežili za subvencije.