O čem odločajo Italijani na ustavnem referendumu?

Referendum pred italijanske volivce postavlja zahtevno nalogo. Sprašuje jih, ali soglašajo z besedilom ustavnega zakona, določbe katerega:
- odpravljajo popolno in enakopravno dvodomnost parlamenta,
- zmanjšujejo število njegovih članov in
- znižujejo stroške delovanja demokratičnih ustanov.

Zakon predvideva tudi ukinitev nacionalnega sveta za gospodarstvo in delo, ki je po vsebini podoben slovenskemu ekonomsko-socialnemu svetu. Ta je v Italiji v ustavi opredeljen kot pomožni in posvetovalni organ, ki med drugim lahko daje zakonodajne pobude.

Morda vas zanima še:

To so Kitajci, ki kupujejo mariborsko letališče

Na Kitajskem bi letališko stezo podaljšali v mesecu dni, v Sloveniji traja deset let

Zobozdravniki se bojijo Hrvatov​

Volivci bodo glasovali tudi o tem, ali soglašajo s spremembami petega poglavja drugega dela italijanske ustave, ki se nanaša na razmerja med državo in deželami. Gre za del sprememb, ki na novo urejajo ustavno reformo iz leta 2001. Takratne ustavne spremembe so prinesle več decentralizacije italijanske države in pri tem pustile ker nekaj nejasnosti.

Ustavna reforma zdaj namerava vrniti več kot dvajsetih ključnih upravnih področij v pristojnost osrednje oblasti, med njimi okoljsko politiko, transport in plovbo, vključno z upravljanjem pristanišč in letališč, proizvodnjo in distribucijo energije ter področje delovne zakonodaje in urejanja poklicev. Usoda vseh teh reformnih poglavij je združena v enem samem referendumskem vprašanju.

Obsežen reformni proces

Nedeljski referendum je zadnji korak pri uveljavitvi obsežnega reformnega procesa, ki ga je začela vlada italijanskega predsednika vlade Mattea Renzija pred dvema letoma in pol. Reforma nosi ime tudi po ministrici za ustavne reforme Marii Eleni Boschi, ki je ob premierju njena največja zagovornica.

Obsežen zakon, ki se v celoti osredotoča na drugi del italijanske ustave, je začel svoj parlamentarni pohod spomladi 2014, le poldrugi mesec po tem, ko je Renzijeva vlada dobila zaupnico v parlamentu.

Reforma najgloblje posega v ustroj in delovanje senata, zgornjega doma italijanskega parlamenta. S to in z drugimi z njo povezanimi spremembami, ki izhajajo iz spremenjene vloge senata v zakonodajnem procesu, reforma odpravlja sistem popolne in enakopravne dvodomnosti. Ta je označevala vse povojno obdobje prve republike in tudi več kot zadnjih dvajset let poskusov prehoda v "drugo republiko".

Ob pozitivnem referendumskem izidu bi se tako lahko končalo obdobje italijanske politike, ki so ga najbolj zaznamovali zlom partitokracije v obsežni preiskovalni operaciji "čistih rok" (razkrila je koruptivnost tedanje italijanske visoke politike), razmah legizma na severu države ter vzpon Silvia Berlusconija in več njegovih vlad, ki ga je, čeprav obakrat z nedokončanima mandatoma, uspešno prekinil le Romano Prodi.

Uresničevanje reforme bi prekinilo vrsto neuspelih poskusov korenitih družbenih sprememb, ki so se iztekle v obdobje dolgotrajne gospodarske stagnacije in utrujajoče družbene statičnosti.

Ustavni referendum ne predvideva praga veljavnosti. Do zdaj najobsežnejša reforma italijanske ustave iz leta 1947 zadeva več kot tretjino vseh 135 členov in bo obveljala, če bo v nedeljo z njo soglašala večina volivcev, ki se bodo udeležili glasovanja.

Osrednji del: odprava popolne dvodomnosti parlamenta

V skladu z veljavno zakonodajo morata vsak zakon sprejeti tako poslanska zbornica kot senat. Tudi zaupnico vladi morata izglasovati oba domova parlamenta. Če bo ustavna reforma obveljala, bo poslanska zbornica ostala edino zakonodajno telo, ki ga bodo sestavljali neposredno izvoljeni poslanci, ter edini zbor, ki bo sprejemal navadne zakone, proračun in zaupnico vladi. "Senat dežel" naj bi po novem postal reprezentativni organ regionalnih avtonomij, ki ga bo namesto današnjih 315 sestavljalo 100 senatorjev. O teh jih bodo 95 izbrali v deželnih svetih ali skupščinah, pet senatorjev pa bo imenoval predsednik republike za sedemletni mandat. 

Med njimi bo 21 županov, iz vsake dežele po eden, razen iz Tridentinskega - Visokega Poadižja dva, in 74 deželnih svetnikov. Ti bodo izvoljeni po proporcionalnem načelu glede na število glasov, ki jih bodo prejele posamezne stranke, in v sorazmerju s številom prebivalstva dežele glede na vso državo, najmanj dva iz vsake.

Njihov mandat v senatu bo sovpadal s tistim na lokalni oziroma deželni ravni. Novih dosmrtnih senatorjev, razen nekdanjih predsednikov republike, ne bo več. Senatorji ne bodo prejemali dodatnih prihodkov za svojo funkcijo v senatu.

Nova vloga senata

Senat bo imel po novem predvsem nadzorno vlogo. Sprejemal bo stališča do zakonodajnih predlogov, ki jih bo sprejela poslanska zbornica, in nanjo naslavljal predloge sprememb v 30 dneh od sprejetja zakona. Ti za poslansko zbornico ne bodo zavezujoči. Ključna funkcija senata bo v povezovanju države z regijami in občinami. Senatorji bodo tudi v prihodnje volili predsednika republike, vrhovni svet tožilcev in sodnike ustavnega sodišča.

Na volitvah za predsednika republike, ki ga po ustavi izbere parlament, naj bi sodelovali le poslanci in senatorji, brez deželnih delegatov. Za izvolitev bo potrebna dvotretjinska večina do četrtega kroga. Od tam dalje bo zadoščala večina treh petin, od sedmega kroga dalje pa le še večina treh petin oddanih glasov. Danes je do tretjega glasovanja potrebna dvotretjinska večina, nato pa zadošča absolutna večina. 

Reforma iz ustave odpravlja pokrajine, upravno raven med občinami in deželami, ter zaostruje pragove za razpis in za uspešnost naknadnega zakonodajnega referenduma.

Temeljni cilj reforme

Eden od ključnih argumentov v prid reformi, poleg učinkovitejšega odločanja in delovanja administrativnega aparata nasploh, so zmanjšani stroški delovanja države.

Ocene o tem, kolikšne prihranke lahko reforma prinese, so deljene. Medtem ko je ministrica Boschijeva  v enem od pojasnil poslancem navedla letno vrednost prihrankov blizu pol milijarde evrov, ki se bodo v celoti uresničevali v daljšem času, opozicija vztraja pri tem, da so prihranki bistveno manjši, "le" 50 milijonov evrov na leto.

Obsežno in heterogeno referendumsko vprašanje

Ustavne spremembe in ustavne zakone morata dvakrat izglasovati tako poslanska zbornica kot senat in tako je veljalo tudi za Renzi-Boschijevo ustavno reformo. V tem procesu je bila reforma večkrat spremenjena in dopolnjena. Zanimivo je, da jo je v senatu, tudi zaradi očitnih namenov parlamentarne obstrukcije, ki jo je izvajala opozicija, ob prvi obravnavi pričakalo nešteto predlogov sprememb in dopolnil. Med njimi so jih v razpravo sprejeli 383 tisoč. Parlamentarna večina je nato z enim samim, skrbno pripravljenim amandmajem k prvemu členu reformnega zakona, ki ga je predlagal na Reki rojeni senator Demokratske stranke Roberto Cociancich, odpravila smiselnost vseh drugih ...

Eden od kritikov reforme, nekdanji predsednik ustavnega sodišča Valerio Onida, ki je na podlagi poziva tedanjega predsednika Giorgia Napolitana sodeloval pri pripravi predhodne ustavne reforme s sorodnimi temelji, je skupaj z nekaterimi drugimi pravnimi strokovnjaki s pritožbo na sodišču izrazil nestrinjanje z referendumskim vprašanjem. To po njegovem vsebuje več heterogenih vprašanj, o katerih bi volivci morali odločati ločeno. Sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo.